1960 Ljubljana – Zavod za zaposlovanje – kraj, kjer se končajo sanje*

Zakon o službi za zaposlovanje delavcev, ki je bil razglašen 2. 7. 1960, je poveril opravljanje te službe Zavodom za zaposlovanje delavcev, ki so bili ustanovljeni za eno ali več občin. Zavod je za območje občine ustanovil občinski ljudski odbor, za republiko pa izvršni svet. Občinski ljudski odbor je na seji Občinskega zbora in Zbora proizvajalcev dne 29. 12. 1960 sprejel Odločbo o ustanovitvi Zavoda za zaposlovanje delavcev Ljubljana. Sedež zavoda je bil na Gosposvetski cesti 17 (bivša Delavska zbornica). Zavod je opravljal naloge, določene z Zakonom o službi za zaposlovanje delavcev in v drugih ustreznih predpisih. Dohodki zavoda so se ustvarjali iz prispevka za zaposlovanje, dotacij iz občinskih proračunov, za katere je zavod delal, in ostalih dotacij. Zavod je imel sklad za zagotavljanje pravic brezposelnih delavcev. Sklad je upravljal Svet zavoda skladno z zakonitimi predpisi. Poleg tega pa je imel zavod še naslednje sklade: investicijski sklad, sklad za nagrajevanje in rezervni sklad. S 1. januarjem 1961 je novoustanovljeni zavod prevzel zaposlene delavce, delovne prostore in inventar dosedanje Posredovalnice za delo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana-Center.

V okviru zavoda je delovala tudi Ambulanta za medicino poklicnega usmerjanja. Temeljne naloge ambulante so bile primarne: ugotavljanje psihofizičnega stanja mladine pred odločitvijo za poklic, pregledi invalidnih in za delo manj zmožnih oseb in svetovanje najprimernejše zaposlitve le-tem osebam, poklicno prosvetljevanje mladine in odraslih z vidika fizičnih zahtevnosti posameznih poklicev, nudenje pomoči pri vraščanju v poklic, prilagajanju delovnemu mestu ali nadaljnjemu šolanju.

***

Šestdeseta leta so bila burna. Pojavili so se Beatli, Mary Quant je izumila mini krilo, začeli so zidati Berlinski zid, umorili so Kennedyja, Američani so (menda) prvič stopili na luno, Rusi pa na Češkoslovaško. Nekaj cvetnega prahu praške pomladi je padlo tudi v Jugoslavijo, kjer so se začeli množični študentski protesti. Kaj je do njih pripeljalo? Leta 1965 je nastopila reforma v razvoju družbenoekonomskih odnosov v Jugoslaviji. Na področju gospodarstva so se lotili najglobljih sprememb, kar je imelo za posledico devalvacijo dinarja, priporočilo, da osebni dohodki ne bi preraščali produktivnosti, administrativno povečanje cen, zmanjšanje regresov, dotacij in še drugo, česar se spomnite ali pa morda ne več. No, pa jaz sem se rodila.

Nekdaj so rojenice in sojenice ob rojstvu napovedovale usodo otroka. Meni so v zibelko očitno položile zavod za zaposlovanje. Tam sem oddelala celo svojo delovno dobo. Za časa mojega službovanja rojenic in sojenic ni bilo več. Imeli smo poklicne svetovalce. Njihovo delo je bilo med drugim tudi testiranje otrok, ki niso vedeli/se mogli odločiti, na kateri srednji šoli naj nadaljujejo svoje izobraževanje. Nove teste so preizkušali na meni. To sem rada in z veseljem počela. Praviloma so testi pokazali, da bi morala biti kriminalist ali kaj podobnega. Če ne to pa vsaj kriminalec. Včasih so pa tudi falili. Moji teti so nekje na Štajerskem rekli, naj se bratranec vpiše v poklicno solo, ker srednje ne bo naredil. Oba sta bila trmasta in bratranec je obiskoval srednjo šolo zatem pa še fakulteto in diplomiral med najboljšimi v rednem roku. Nekoč sem izrazila željo po testiranju, ki pokaže, kolikšen IQ (inteligenčni kvocient) imaš. Prva med poklicnimi svetovalkami je dejala, da mi ga bo izmerila pod pogojem, če se vpišem na študij. Če to ni izsiljevanje, nočem nič. Še danes ne vem, kolikšen je. Po eni strani je to kar v redu. Zna biti, da bi bila razočarana. Pa še v šolo bi morala. Je že vedela, kaj dela.

Leta na zavodu so bila najprej mirna. Opravljali smo tako rekoč tekoče posle. Zaposlenost je bila polna. Sledila so burna devetdeseta leta, ki so požrla vse dobro stoječe tovarne. V marsikateri sta bila zaposlena tako oče kot mati in morda še kakšen njun potomec. Po valu stečajev je brez dohodka ostala cela družina. Delavci so v tovarnah pustili zdravje in življenje. Drugega niso poznali. Kar naenkrat so se znašli na zavodu. Zaradi let in edinega dela, ki so ga vse življenje opravljali, so postali nekonkurenčni na trgu dela. Bile so žalostne zgodbe. Da je res hudo veš, ko se na okencu pred množico drugih čakajočih zjoka petdesetletni moški. Ženske so to veliko bolje prenašale. Doma so se zamotile z gospodinjskimi deli, vrtom, vnuki. Moškim, predvsem tistim v mestu, je ostala na voljo le še gostilna. In prenekateri se je ni izognil.

Slovarček:

• *: Adi Smolar

Viri:

• Gantar, I. Sto let javne službe za zaposlovanje na Slovenskem. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, 2001.

Kraj: Ljubljana
Datum: 29. december 1960
Avtor: Občinski ljudski odbor Ljubljana Center
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 13. 1. 2024
Oblika: dokument