1943/46 kraj neznan – Alojz Vesel v uniformi

Ni znano kje, kdaj in kdo je posnel te tri fante v uniformi. Bilo je morda blizu ali prav ob koncu vojne, ko je eden od mladeničev z brigado med prvimi prišel v Ljubljano. Možno je tudi, da je slika nastala že po koncu vojne. Eden od njih, prvi z leve, je Alojz ali Lojze Vesel, mlajši brat Milana Vesela.

Veselova družina je po požigu Špetnakove žage leta 1938 ostala na Milanovem Vrhu, odselil se je le najstarejši brat, ki se je poročil v Iga vas. Ostali so bili brez dela in sredstev za preživetje. Lojze s slike je bil že prej, še otrok, star deset let, za hlapca na Kozjem Vrhu, potem pa pri Levčkovih v Iga vasi … Vse leto je na Kozjem Vrhu delal kot hlapec, potem je dobil za plačilo obleko in čevlje. V šolo je po dva meseca na leto hodil na Milanovem Vrhu, medtem ko sta starejši brat in sestra hodila v igovsko šolo, kjer sta najbrž bivala pri sorodnikih, najmlajša pa je dolge kilometre pešačila v prezidansko šolo.

Ko je Alojz pri šestnajstih zaprosil za delo na Špetnakovi žagi, so ga malone nagnali, ker je bil premlad, žaga pa okoli leta 1937 tudi ni več potrebovala novih delavcev. Tako je ostal gozdni delavec. Začel je kot kuharček ali fantek, (Babnopoljci so tej vlogi rekli kalibar – skrbnik kolibe), kar je pomenilo, da je v skupini gozdnih delavcev – kompaniji – skrbel za barako, prinašal drva in nalagal na ogenj, ki je zlasti pozimi gorel noč in dan, nosil vodo in skuhal možem vsak dan tri obroke, včasih morda tudi spekel kruh – podobno kot mnogi odraščajoči fantiči Notranjske in Gorskega Kotarja, ki so bili za sekiro, žago in cepin še prešibki. V gozdu so delavci jedli žgance, fižol, slanino, kakšno prežganko, kislo zelje, krompir ipd. Eden od njih je pripovedoval celo, kako je s steklenico razvaljal testo za blečke, ki jih je potem zakuhal v porbiks ali fižolovo juho. Tudi Alojz Vesel je vse življenje veljal za dobrega kuharja in je na veselje svoji otrok rad kaj skuhal, tudi ko je bil že zrel moški.

Spominjal pa se je še dolga leta, kako je doma na Milanovem vrhu z bratom spal na peči, ko pa je šel oče zgodaj zjutraj s konji na delo v gozd, jima je vzel tiste tople odeje, da je z njimi pokril konje – in otroka je spet zeblo. A gospodarjeve konje je bilo treba zelo paziti, saj je bil od njih odvisen družinski dohodek in preživetje. Gospodar pa je cenil furmanovo skrb za konje in jo tudi pričakoval.

Ko so Italijani spomladi 1942 aretirali Veselovega Milana, je vojak z istim namenom pograbil tudi brata, vendar pa je tega nadrejeni izločil, češ da je še picollo bambino – in je tako Alojz še nekaj časa ostal doma.

Italijani so večkrat vzeli kakšnega domačina, ki jim je moral kazati pot po njim povsem neznani deželi. Nobeden od teh vodnikov se ni več vrnil nazaj v vas, čeprav ni več znano, kaj se jim je zgodilo. Še najverjetneje je, da so končali v zaporu ali internaciji, morda pa so jih celo ubili.

Tako so Italijani nekoč za pot kazat določili tudi mladega Alojza. Dogajalo se je v hiši pri logarju Mavru, ki je imel nekaj lepega starega orožja in ga je v tistem trenutku Italijanom namenoma razkazoval, pri tem pa skrivaj namignil Alojzu, da je okno odprto. Fant je bliskovito skočil skozenj in pobegnil, saj ni hotel deliti usode drugih prisilnih vodnikov. Za njim sta padla dva strela, a je ušel brez praske.

V partizane je šel že spomladi leta 1942, še ne dvajsetleten, morda kar hitro po tistem pobegu iz Mavrove hiše. Bil je prisoten pri ustanovitvi Prezidanske čete “Pri špilah”na Petelinjeku, ki se je dogajala tam, kjer zdaj stoji obeležje. Takrat so borci prisegli, oddali osebne dokumente, ki so jih zaradi konspiracije uničili in dobili nova imena in šele pozneje tudi vojaške knjižice. Razdelili so se v dve skupini: Slovenci so ostali na domačem terenu, Hrvatje so bili poslani na Kordun. Tudi Slovenci niso ostali vsi skupaj: Alojza in še nekatere mlajše so poslali v Kočevski bataljon na vojaško usposabljanje, brata Franca, ki je že odslužil predvojaško obveznost, pa v borbeno enoto.

Med roško ofenzivo je bil Alojz v Rogu s partizani, ki so se znašli v trikratnem italijanskem obroču. Takrat so poveljujoči naročili borcem, naj se razkropijo v majne skupine po trije in se poskrijejo kot vedo in znajo, saj možnosti za preboj ni bilo. Podobno kot soborci se je tudi Alojz takrat v gozdu dobro skril in v skrivališču čepel celih pet dni. Bili so brez hrane in vode, lahko so samo lizali in žvečili listje. Šele po petih dneh so se Italijani umaknili, prej pa so neprestano krožile patrole, ki bi skrite partizane vsak hip lahko odkrile.

Alojz je bil pozneje v Cankarjevi brigadi, v 4. bataljonu, ki so ga le malo pozneje na Javorci skoraj vsega pobili domobranci, on pa je bil le dva ali tri tedne prej poslan v prekomando v Črnomelj, kjer je kot član Zaščitnega bataljona oficirske šole ostal do konca vojne. Tam, na osvobojenem ozemlju, se je srečal z Rusi, Amerikanci in Angleži. Ruse, ki so partizanu dali polovičko zadnje cigarete, je zaradi tega še posebej cenil.

Po vojni je Alojz kot član VDV v Ljubljani nekaj časa varoval Mačkovo vilo, potem pa nemške ujetnike. Ko so mu dovolili iti domov, se je s soborcem iz Ljubljane peš vrnil v domače kraje, čeprav sta dobila denar za pot, imela orožje in odpustnici – denar sta raje porabila drugače.

Ker je bil preveč kritičen, so ga bili še med vojno celo izključili iz partije, v miru pa se doma najprej ni dobro znašel, saj so bile borbe in nevarnost tisto, kar je oblikovalo njegovo mladost in je edino res dobro poznal. Doma nekaj časa ni dobil službe, čez čas pa se je življenje vendarle umirilo in Lojze se je potem dolga leta preživljal z delom na žagi Marof, kjer je na kamione nalagal bukove deske … Medtem se je seveda poročil, si ustvaril družino in uredil dom … Življenje je postalo boljše in bolj umirjeno.

… To je skromen oris še ene življenjske zgodbe, skozi katero preseva tudi raznoliko, burno in težko dogajanje tistega časa.

Slovarček:

• blečki: vrsta doma narejene testenine
• porbiks: enolončnica iz fižolovega zrnja in testenin
• picollo bambino(it.): majhen otrok
• kalibar, kuharček, fantek: odraščajoč deček, ki je gospodinjil gozdnim delavcem v njihovi kolibi sredi gozda
• kompanija: organizirana skupina gozdnih delavcev
• pot kazat: biti za vodiča vojaški enoti
• VDV: vojska državne varnosti

Viri:

• Slavko Vesel, Pudob, junij 2024, ustno

Kraj: ni znan, mogoče Ljubljana ali Črnomelj
Datum: okoli 1943-45
Avtor: ni znan
Zbirka: Slavko Vesel
Skenirano: 2. 6. 2024
Oblika: fotografija