1962 Selce – Letovanje delavcev Kovinoplastike

Na sliki iz leta 1962, posneti z aparatom Ivana Zabukovca – kdo je “pritisnil” ni več znano – je stavba, ki jo je sindikat Kovinoplastike za daljše obdobje najel kot letovišče za svoje delavce. Pred tem so letovali že v Kačjaku pri Crikvenici, pozneje pa v Izoli, Luciji, Umagu in še kje. Delavci, ki so do tedaj dopust koristili večinoma za delo doma – sajenje krompirja, pripravo drv ali večja dela pri hišah, so se tista leta počasi navadili iti tudi za teden dni na morje. Seveda je začela mladina, sledile so družine s šolskimi in predšolskimi otroki. Letovanje je bilo mogoče odplačati na obroke, lokacije so se spreminjale, podjetje pa je pozneje kupilo tudi nekaj prikolic, ki so bile nameščene v Rovinju, na Pagu, v osemdesetih so se pridružili še topliški apartmaji na Ptuju in še kaj … Selce pa so mnogim za desetletja ostale globoko zasidrane v spominu kot kraj prvih, najlepših in najslajših letovanj …

Za sončnikom se vidi del napisa Počitniški dom Kovinoplastika Lož. V njem so čez poletje delale domače kuharice iz Loške doline, ekonom je bil najbrž Jože Zgonc, za njim pa Ivan Lenarčič; kako je bilo s čiščenjem, ne vem. Vsekakor je bila v tej hiši poleg kuhinje tudi velika jedilnica, sobe pa so bile zgoraj in še v nekaterih zasebnih hišah po Selcah. Prevoz tja in nazaj je bil urejen z delavskim avtobusom v lasti Kovinoplastike, ki so mu rekli “gredenca” in ga je vozil Franc Jenc. To vozilo na desni strani slike kuka iz stranske ulice.

Na sliki, ki jo hrani Ivan Zabukovec, Mohorjev iz Starega trga, je mogoče prepoznati kar nekaj obrazov, čisto vseh pa ne več. Mogoče bodo pomagali bralci … Šesti od leve s sončnimi očali stoji Vencelj Pavlič iz Sige, zadaj je Jože Žnidaršič. S svojimi motorji, na katerih sedijo tudi tukaj, pa so na letovanje prišli Lojze Košir in Karol (Turk?), ki sedi za njim; na drugem motorju je spredaj Ivan Zabukovec, za njim Tone Levstek, na tretjem pa Ivan Žagar in še nekdo. Med potjo so se slikali tudi nekje nad Karlobagom, a o tem kdaj drugič, pa tudi o tem, da je Karol imel v Kastavu starše, ki so jih fantje obiskali in pri njih celo prespali. Vsi motoristi so tu še samski, Ivan pa se spominja, da je bil čez deset let prav tu na dopustu že s svojo mlado družino in stanoval v sobi zgoraj poleg tiste, kjer zdaj z okna gleda mlad par.

Pred stavbo so mizice z zložljivimi lesenimi stoli, kjer so dopustniki posedeli ob kavici ali pijači in, ker so se vsi poznali, tudi v miru prijetno poklepetali, včasih pozno v noč.

Človek pomisli, da voznik prvega motorja gleda v mobilni telefon – a le prižiga cigareto … piše se namreč leto 1962 in ne 2024… Je plavolasa lepotica na levi mogoče Danica Intihar, tehnična risarka?

Skozi okno opazovati dogajanje na dvorišču in ulici je bilo vedno zanimivo, saj si se lahko vključil v pogovor, poslušal dobrovoljne domislice in se zlahka tudi pridružil vedri družbi znancev in sodelavcev, ki takrat še niso bili siti drug drugega. Tudi če so si šli kdaj na živce, je dejstvo, da (mogoče prvič) uživajo zasluženi oddih na morju, prevladalo vse morebitne motnje.

Štirje kopalci: Karol s pozabljenim priimkom, Tone Levstek z nečim okoli vratu, Ivan Zabukovec in Lojze Košir, ki ima za kopalkami zataknjeno nekaj nepogrešljivega, mogoče cigarete ali Dr. roman, na glavi slamnik, na nogah japonke, v roki pa sončna očala in še nekaj … Elastične kopalke vseh so videti enake, ne zato, ker bi bili posebna ekipa, ampak ker so bile v trgovini na voljo samo take – trpežen izdelek domače tekstilne industrije …

Standardna zasedba pod sončnikom: Lojze Košir, Karol, Ivan Zabukovec in Tone Levstek. Košir, Karol in Tone so med prvimi prišli na delo v Lož iz Loškega Potoka. Lojze in Tone sta ostala in si ustvarila družino, Karol, ki se je čez Racno goro dolgo vozil na delo z motorjem pozimi in poleti, je čez čas zamenjal službo. Tone pa je postal Ivanov svak …

Sliko je Ivan posnel z okna stavbe na začetku Selc, kjer so fantje imeli sobo. Kopali so se na pomolu izven glavnega kopališča, ki ga je videti na drugi strani zaliva. Obala je tudi tu urejena in le malo zasedena, morje čisto in sveže, sonce pa zmerno …

Predniki delavcev na slikah niti pomisliti niso mogli na obmorski dopust … Njihovi stiki z morjem so bili v prejšnjih časih večinoma povezani s trgovskimi posli v pristaniški Reki ali Trstu, mogoče s kakšno službo v teh mestih ali le z romanjem k Materi Božji na Trsat. Šele ko se je razmahnila industrija, je bilo v Loški dolini mogoče razmišljati o dosegljivem tednu ali desetih dneh dopusta na morju …

Viri:

• Ivan Zabukovec, Stari trg, avgust 2024, ustno

Kraj: Selce
Datum: 1962
Avtor: deloma Ivan Zabukovec, za ostalo ni znan
Zbirka: Ivan Zabukovec
Skenirano: 4. 8. 2024
Oblika: 4 fotografije