1963 Stari trg – Sneženi mož velikan
Lokalni časopis Glas Notranjske je februarja 1963 objavil to sliko in novičko spodaj. Eden od graditeljev tega dosežka se natanko spominja kako je bilo in tudi kdo je na sliki:
Na Starem trgu smo se enkrat že v mraku zbrali fantje – kaj bi počeli? Štirje smo rekli: “Sneženega moža naredimo!” In smo ga, pod lučjo med trafiko in sosednjo hišo. Hitro je bil narejen, a se nam je zazdel nekam majhen. Uporabili smo ga za nogo in poleg naredili še eno enako. Potem smo šli po lestev in velike kepe snega postavljali višje in višje. Snega okoli trafike je hitro zmanjkalo, zato smo kepe delali na telovadišču tam poleg. Šli smo k Andretovim po uolaček, nanj nalagali sneg in ga speljali do nastajajočega snežaka. Ko je bil gotov, smo na vrh za pokrivalo posadili sodček, ki ga je prispevala mama pesnice Maričke Žnidaršič, ki je živela v bližini. Tisti že malo razpadajoči sodček je dolgo stal pri njih pod kapom, pa smo šli prosit in ga tudi dobili.
Z delom smo hiteli, ker smo želeli, da je mož končan do desete ure – tako ga bodo lahko videli delavci iz Loža, ko bodo prihajali peš, s kolesi ali mopedi s šihta … Ko je bil mož že precej visoko narejen, sta se nam pridružila še Baštkov France in Pogrčinov Jože, kar je pomagalo, da smo ga res končali do desetih zvečer in ljudje so ga na poti domov presenečeno ogledovali, saj je bil res ogromen.
Tudi jaz se spomnim tega orjaškega sneženega moža sredi Starega trga.
Ko sem šla na tisto mrzlo ponedeljkovo jutro v šolo, mi je zaprlo sapo, ko je pred trafiko stal na poti ta zmrznjeni velikan, okolica s telovadiščem vred je bila kopna in pomrznjena, vse naokrog pa je bilo še zasneženo. Okoli snežaka je vrvelo radovednih šolarjev, ki ga niso mogli nehati občudovati. Da pa se bo znašel celo v časopisu, kar je bila za od sveta in boga pozabljeni Stari trg tistega časa res redkost, se ni nikomur niti sanjalo. Naslednji dan je bil snežak še kar dobro ohranjen, potem pa je potegnila odjuga in kmalu se je sesedel in izginil. Takega v Starem trgu ni bilo nikoli več, čeprav so ga moje otroške oči ob vsakem novem sneženju vedno znova pričakovale …
Na sliki pa se vidi še ena zanimivost: del takrat novega in z lajtlampo okrasno ožganega lesenega trodelnega poslopja: v sredini je bila trafika, na vsako stran pa se je je držal nadstrešek z vgrajeno klopjo, ki je služil kot čakalnica za avtobuse. Ti so takrat že vozili nekoliko bolj pogosto in ne le dvakrat dnevno. Z enim od njih, gierovcem, so tudi že prihajali šolarji iz Babnega Polja, da jim ni bilo več treba stanovati v internatu.
Kdo je avtor fotografije, kdo novinar, ki je zabeležil zanimivost, kako je sploh izvedel zanjo – ni več znano. Sta imela kaj zraven brata Slavko in Jože Berglez ali kdo drugi? Je kdo iz bližnje pošte poklical ustreznega znanca v mestu? Kdo je zjutraj sklical fante za slikanje, da so se tako lepo uredili?
Tole pa je zadnja stran uokvirjene povečane fotografije snežaka in njegovih ustvarjalcev, ki jo je Ivan Zabukovec dobil od svojih prijateljev za okrogli jubilej.
Slovarček:
- uolaček: štirikolesni ročni voziček
- gieravec: avtobus na progi Gerovo – Ljubljana
- lajtlampa: plinski žarilnik (?)
Viri:
- Glas Notranjske, februar 1963
- Ivan Zabukovec, Stari trg, avgust 2024, ustno
Kraj: Stari trg
Datum: februar 1963
Avtor: ni znan
Zbirka: Ivan Zabukovec, Glas Notranjske 1963, št. 2
Skenirano: 22. 8. 2024
Oblika: kopija fotografije, datoteka
Stare slike 
Lepo je videti moja dva bratranca, Franceta in Zdravkota.
Všeč mi jeLiked by 1 person
Lajtlampa, danes imenovan gorilnik ali pa tudi lotlampa, je bila običajno na bencin, uporabljali pa so jo predvem vodovodarji za lotanje, spajanje cevi odtokov umivalnikov ali banj s pomočjo teh svinčenih cevi na kanalizacijske cevi. Danes je svinčene cevi zamenjala plastik. Na veliko pa so jih uporabljali tudi špenglarji za spajanje z cinom pločevinastih žlebov in cevi na strehah in drugih podobnih opravilih. Posoda napolnjena z bencinom, ročajem za lažje delo, tlačilka z ventilom, da se je v posodi naredil ustrezen pritisk ter gorilec, skozi katerega je iz posode prihajal razpršen bencin. Ta je ob ustrezni količini, ki se je uravnavala z reglatorjem na zadnjem delu gorilca, proizvajal plamen. Dolžina in barva plamena ter značilen zvok ob izgorevanju sta bila značilnost dela z njo. Sam sem lotlampo zadnjič uporabljal pri polaganju hidroizolacije. Danes pa so na trgu razno razne izvedbe, tako po velikosti kot namenu uporabe plinski gorilniki. Še vedno pa se na tržišču najdejo izdelki, ki uporabljajo podoben sistem stisnjenega zraka in bencin kot gorivo. To so na primer luči proizvajalca Colemana, ki imajo bistveno prednost pred petrolejkami, ki pri gorenju petroleja oddajajo saje.
Všeč mi jeLiked by 1 person
Najlepša hvala za tako izčrpno pojasnilo o skrivnostnem orodju, ki je olepšalo starotrško trafiko in ga jaz nisem znala niti zanesljivo poimenovati, čeprav sem bila njegovih dobrobiti deležna kot asistentka pri lepljenju hidroizolacije v jarku med temelji hiše in izkopano zemljo, podobno kot ste omenili vi. Nepozabno vroče in smrdeče je bilo…
Všeč mi jeVšeč mi je