1985 Rakek – Živalsko kraljestvo
Životinjsko carstvo (Živalsko kraljestvo) je bil eden od prvih zbirateljskih albumov, ki so jih tiskali v Jugoslaviji. Pojavil se je leta 1956. Pri izdaji sta sodelovala založba Stožer iz Beograda in podjetje Kraš, ki je prodajalo čokoladice s sličicami živali.
Da bi prodali čim več čokoladic, so obljubljali nagrade za poln album. Izhajali so vsako leto. Bili so prava mala enciklopedija za otroke. Poleg tega, da so se posladkali s čokolado, so se lahko marsikaj novega naučili o živalih in se nadejali lepe nagrade. Problem je nastal, ker je bilo album težko napolniti. Vedno je manjkala kakšna sličica, nekaterih pa je bilo v izobilju. Čokolada je s 15 grami najtanjša na svetu. Tovarna čokolade Union iz Beograda je pričela z njeno proizvodno leta 1938. V šestdesetih letih 20. stoletja je Kraš odkupil pravice in postal lastnik Živalskega kraljestva. Do danes so jih naredili več od milijarde in pol. Od prve izdaje albuma do danes so podelili 350.000 nagradnih paketov za izpolnjen album. Potrošniki letno napolnijo približno sedem tisoč albumov. V sedemdesetih letih so ilustracije živali nadomestili s fotografijami. Leta 1994 album doživi stilsko preobrazbo in je hkrati tudi pobarvanka. Leta 2008 nastane nov album modernih oblik in slik živali. Osem let kasneje so album ponovno renovirali in povečali število nagrad. To imata sedaj moji vnukinji. Ko sem jima pokazala starega, sta bili čisto vzhičeni: »O, a ati je tudi to zbiral!?«
Miloš je izbral ptiče. Prvi mi je v oči padel fazan. Spomnil me je na Tavčarjevo povest V Zali, v katero so vpletene štiri novele. Skupna misel je »Ljubezen nam je vsem v pogubo, tako človeku kakor živali!« Lovci na divjega petelina ob počitku razkrijejo svoje intimne ljubezenske zgodbe. Ljubezen je pogubna za lovce, prav tako kot za petelina, ki je zaljubljen njihov lahek plen in ga tudi ustrelijo. Ja, ljubezen nam je vsem v pogubo. Do ljudi, alkohola, droge, denarja …
Napisi k sličicam so v srbščini. Za nas to ni bil problem, ker smo se je učili v šoli. Tudi moj sin. Menim pa, da je bila njegova generacija zadnja, ki je imela v šoli ta predmet. Tudi sedaj se srbščine učijo v šoli – eden od drugega. Najprej »grde« besede.
Osa je po mojem izboru, ker so dogodki sovpadli, da bolj ne bi mogli.
Ko sem bila dijakinja, sem med počitnicami delala na Brestu. Tam je bil viličarist (voznik viličarja, da ne bodo slavisti živčni) en M. iz Loškega Potoka. Najbrž vsi veste, da tam izgovajajo o-je bolj široko. Nekega jutra je prišel v službo s tako šobo, kot da ga je nekdo močno na gofljo in to večkrat. Ženske so ga povprašale, kaj je bilo.
– Ôsa me je pičla.
Kako smo se mu smejale. V svetem pismu piše, da je Bog dejal: »Maščevanje je moje, jaz bom povrnil.« In je. Sicer je rabil petdeset let, pozabil pa ni. Saj pravijo, da je maščevanje jed, ki najbolj tekne hladna. Najraje da že pozabiš, potem pa vseka in ni ti jasno, zakaj. Letos so hruške dobro obrodile. Ker pa je bila velika suša, niso imele ne volje ne cajta ne energije, da bi dozorele. Pa so počasi odpadale. Jaz jih pobiram, bo vsaj šnops, če drugo ne. Ko pade na tla, je že skoraj taka kot marmelada, vsa speštana. Taka je vaba za vse sorte insekte. Na njih je bilo vse: čebele in ose, čeprav pravijo, da se ne marajo pa še sršeni, ki so kokr naravni sovražniki čebel. Ja, pa ja de! Med vnetim pobiranjem sem iznenada na desnem bicepsu opazila sršena. Ker sem imela polni roki, sem pihnila vanj. Ni reagiral. Skušala sem ga s polno levo roko sklatiti z desne. Potem je pa reagiral. Kot pojejo Čuki: »Včeraj me je pičla ena stvar. Pičla me je bl k pič komar.« Jebenti, da drži. Najprej ni bilo nič hudega in sem pobirala naprej. Takrat pa me je pičila še osa v členek desnega prstanca. Menim, da takega maščevanja pa le nisem zaslužila. Sršenov pik je počasi začel boleti in peči. Rdečina je bila vedno večja in zvečer je segala že do komolčnega sklepa. Bolelo je še bolj, nehalo je šele ponoči. Osji pik je bil proti sršenovem nemočen in sploh ni prišel do besede, ni bolelo, ni srbelo, ni oteklo. Naslednje jutro tudi sršen ni več bolel, je začelo pa srbeti. Za se ubit. Rdečina se je še malo povečala. Škoda, ker ne hodim v službo, da bi se komu smilila. Doma se nikomur. Rečejo, da sem sama kriva ali pa da sem nerodna. A to še ni vse!. Če pokličete v naslednjih desetih minutah, dobite brezplačno še … Nisem klicala nikamor. Ponoči me je napadla ena mlada komarka. Okrog desnega kolena mi je naredila deset (sem jih preštela) pikov. Žile ni zadela niti enkrat in zato vem, da je bila letošnji model. Tudi to ni srbelo, ker je še vedno srbel sršen. Kako je s praskanjem, vemo. Ko začneš, je konec. Oziroma ni konca, ker moraš to početi v nedogled. Najbolje je srbenje odmisliti. Če se da. Pa še malo vraževerja. Moja mama, ki je bila z Dolenjske, je vedno dejala, da je pik ose za deset pikov čebel, pik sršena za deset pikov ose, pik ali ujed gada za deset pikov sršena in deset pikov gada za enega modrasa. Meni se pa zdi, da so s temi kačami malo pretiravali. Na Dolenjskem je namreč neizmerno prisotno sovraštvo do kač. Vem tudi razlog, a se nočem zameriti nikomur.
Viri:
Kraj: Rakek, Zagreb
Datum: 1985
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 19. 8. 2024
Oblika: 3 fotografije





Kot vedno, tudi tokrat, izredno duhovit in zanimiv zapis! Nekako kar prekaša enkratna sporočila na omenjenih živalskih sličicah, ki se jih še kako dobro spominjam. Večkrat sem se že vprašal, koliko je prav tovrstno “spoznavanje narave” prispevalo k moji kasnejši odločitvi za bodoči poklic. Tudi izkušnje s pikajočimi žužki, so na las podobne zgoraj opisnim.
Všeč mi jeLiked by 2 people