pred 1941 Lož – Loški grad, Pusti grad

Alojz Tomec je večkrat fotografiral Loški grad in ena od njegovih slik je tudi ta izpred vojne, narejena v zimskem času, ko je bil grajski hrib razmeroma gol in zasnežen, makadamska cesta pod njim pa blatna. Vidi se bogata in ugledna Podgrajska domačija, kjer so bili lastniki od nekdaj svobodnjaki, v ospredju pa je neznana lesena hiša, po videzu stanovanjska, ki so jo imenovali Baraka, več o njej pa ni znano.

Loški grad je bil med vojno ob eni prvih odporniških akcij pod italijansko okupacijo sploh ključna lokacija, od koder so partizani napadi italijansko posadko v mestu Lož, pozneje, leta 1943 pa so vanj s topovi streljali italijanski vojaki in porušili “kamnitega moža” – preostanek ene od grajskih stavb.

Meščani Loža so si med – od snežniške graščine priposestvovanimi – razvalinami Pustega gradu že davno uredili gredice za vzgojo sadik zelenjave, predvsem življenjsko pomembnih zelja in kolerabe, drugače pa je pot na razrušeni grad dolgo vedno pomenila tudi priročno sprehajališče do lepe razgledne točke na dolino in okoliško hribovje ter do rastišč pomladnega cvetja. Desetletja po vojni na njem gorijo prvomajski kresovi, ki so mogoče kdaj pripomogli tudi, da so posekali nekaj grmovja, ki drugače vztrajno zarašča starodavno kamenje. Tega so Ložanje veliko porabili za gradnjo svojih bivališč in še zdaj velja, da je bilo pol Loža zgrajenega s kamenjem z gradu.

Grad pa ne bi bil grad, če se okoli njega ne bi poleg zgodovinskih dejstev spletale tudi pripovedke, bajke, pravljice in vseh vrst domislice …

Zgodovinarji so preteklost gradu kar temeljito popisali, o bogatem ljudskem izročilu pa dajo slutiti le še drobci na pol pozabljenih zgodb in verovanj, zapisanih v zadnjih letih. Kot na skoraj vsakem podrtem gradu je domišljija pripovedovalcev tudi na Pustem gradu iskala zlato, šac, zakopane cekine za plačilo soldatov ali naropan zaklad. Kar naprej so pripovedovali, kako je nekdo kopal, kjer je videl modrikast plamenček nad zakladom, kar naprej se je komu vdrla jama, v katero mu je padlo orodje in je prestrašen zbežal, ker se mu je zdelo, da se je odprl pekel pod njim …

Otroci so se šli tam svoje igre, tudi ponesrečen polet z dežnikom z grajskega obzidja ali kaj takega. Ljudje so verovali, da so grad sezidali vojaki, ki so Kristusa križali; da je bila malta zanj zamešana z morsko vodo ali celo z jajci; da so ga zažgali vojaki, ki so prišli z juga, od morja (kar se mogoče nanaša na spopad habsburških in celjskih v času Hermana in Friderika – kot se najde zapisano v knjigah) …

Tudi zgodbe o Loškem gradu so služile za kratkočasenje družbic ob delovnih večerih pri pletenju, preji, prebiranju fižola ali ruženju koruze, ali za vzgojo in zabavo otrokom in so se od enega do drugega pripovedovalca vsaj v podrobnostih in načinu pripovedi neprestano spreminjale.

Tudi Mohorjeva mama Alojzija Zabukovec je svojim otrokom rada pripovedovala zgodbe ali jim kaj lepega zapela, saj je bila v mladosti pevka na koru. Doma je bila iz stare loške cehovske družine usnjarjev in kožarjev, od Pelanovih. Strojenje kož in usnjarstvo je bilo v zgodovini značilen poklic pogumnih Ložanov, ki so po izročilu celo Turke nagarbali z arežni. Zadnji, ki so obrt strojenja govejih in svinjskih kož še imeli, pa so bili prav Pelanovi, Odamčkovi po domače. Pozneje so po vojni nekateri ljubiteljsko strojili le še polhove kožice za kučme – najdlje Ivan Kočevar, Opkov po domače.

Tudi Mohorjevo mamo Alojzijo so otroci in vasovalci, med katerimi je bil včasih tudi priljudni dr. Bodnar s svojo plemiško ženo in mlajšim sinom, morda ob skodelici toplega mleka poslušali, ko je govorila, kako so bile za zidom na Gradu od nekdaj gredice, kjer je bila vlažna in črna zemlja, kot nalašč za vzgojo zgodnjih sadik, ki bi nižje v vasi, pardon, mestu, zamujale z rastjo ali pozeble … S koši so Ložanje tja gor prinašali gnoj in pridelovali sadike posebno okusne zelenjave, k čemur so morda pripomogle starodavne ruševine, nekoč menda sezidane s slano vodo z morja, predvsem pa varno pred pozebo ležeče visoko na topli in zavetrni južni strani gradu.

V Ložu so, medtem ko so se vedno znova spominjali, kako so – kot še marsikje – pravzaprav vsi v žlahti, pripovedovali tudi eno od mnogih variant znane pravljice o izbirčni grofici, ki je na kurjih kožah grad zajedla. Ne vem, kdo mi jo je povedal, a od tiste najbolj pogoste verzije se loška malce razlikuje: Grofica ni bila grofica, ampak loška kraljica z gradu. Ni bila izbirčna, ampak je imela dieto samo s pečenimi kurjimi kožami zato, da bi ohranila svojo lepoto. In mesa, ki je ostalo, ni vrgla stran, ampak jih je dajala svojim podložnikom … Je zato njen grad razpadel? Ga je zajedla na tak način?

Ko sem kot otrok poslušala ali brala neko drugo verzijo te zgodbe, me je predvsem skrbelo, kje so grofica ali kraljica oziroma njeni podložniki dobili toliko piščancev … poznala sem le majhne domače jate kokoši, od katerih je samo ena od njih spomladi zvalila kakih deset ali dvanajst piščancev. In od teh smo za praznike pojedli le petelinčke, če jih že prej niso odnesli kragulji, lisice ali dihurji …

Lahko ugibamo, da so se poslušalcem pravljice o loški kraljici, vajenim skromne hrane ali celo lakote, ob misli na njene ostanke cedile sline – pečen piščanec je bil stoletja pojem obilja in gurmanskih slasti … Ko so prišle piščančje farme pa je tudi ta pravljica zgubila svoj sijaj …

Slovarček:

• nagarbati: pretepsti
• ogarbati: ostrgati notranjo stran odrte kože
• arežen: rezilo za strganje kože med pripravo na strojenje
• šac: zaklad

Viri:

• Ivan Zabukovec, Stari trg, oktober 2024, ustno
• Anna Wambrechtsamer: Danes grofje Celjski in nikdar več.

Kraj: Lož
Datum: pred 1941
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 29. 2. 2020
Oblika: negativ, film