1934 Lož – Kamniti mož na gradu

Na ruševinah Loškega gradu sta se novembra 1934 fotografirala moški in ženska, najverjetneje Lojze Tomec in spremljevalka. A tokrat bolj kot onadva navduši to, kar je za njima. Za sprehajalcema se namreč na desni dviga del tisočletne grajske stavbe, ki ga danes ni več …

To kar gledamo, je še ena dragocena slika iz zapuščine Lojzeta Tomca, ki kaže prizor, kot ga ne bo nikoli več: Kamnitega moža.

Ta del gradu je bil nekoč viden daleč po dolini in je vzbujal najrazličnejše predstave. Franc Ovsec, Polovnikov s Knežje Njive, bratranec moje mame, je pred leti pripovedoval:

“Ko smo šli otroci z mamo s Knežje Njive k maši v Lož in smo se spustili na odprto v dolino, kjer je bilo še vse golo in se je dobro videlo proti Loškemu gradu, smo pokazali na ruševine, iznad katerih je štrlel v zrak zajeten kamnit steber malce čudne oblike, kakih sedem ali osem metrov visok:

‘Kaj pa je tisto?’ In nam je mama, ki je bila iz Podloža doma, povedala:
‘Lejte, tamle je pa Kamniti mož, ki nas gleda, ko gremo po poti k maši!’
‘Zakaj pa je kamnit?
‘Pa zato:

Ko se je nekoč pripravljalo k nevihti, se je tisti mož kregal s samim Bogom zaradi tega, ga preklinjal in mu ugovarjal. Potem je pa Bog strelo poslal vanj in tako naredil, da je okamenel. Za kazen zdaj ne more nikamor in tudi ugovarjati ne more ne Bogu ne nikomur več! Sam Bog ga je preklel, da je postal tak!’ nas je podučila.

Veliko je povedala mati in dolga povest je bila še o tem kamnitem možu. Tudi drugi so jo poznali, ko sem pozneje spraševal o tem, a se je zdaj več ne spomnim …

Kamnitega moža pa so potem med vojno, devetnajst sto triinštiridesetega leta, sesuli Italijani, ki so na Kukcovem vrtu – to je tam, kjer je zdaj Zdravstveni dom v Starem trgu – imeli artilerijo, pa so s kanonom streljali na Loški grad.
Vse so razbili – Kamnitega moža, kaščo, stolp …”

“Pa zakaj so streljali? Je bil kak napad, je bil kdo na Gradu – ali kako?” sem pozneje spraševala – a nič izvedela.

“Nič ni bilo, kar tako so streljali, za ustrahovanje ljudi in lastno korajžo”, je rekel nekdo.

Na Loški ali Pusti grad so ljudje vedno radi hodili, ne glede na strmino in ozko stezico – razgled po dolini, na Križno goro, predvsem pa proti Snežniku je od tam prelep, sprehod pa ravno pravi za nedeljsko popoldne. Tudi par na sliki je nedeljsko opravljen, ženska v obleki in plašču, moški v klobuku in suknjiču pa si je skrbno zloženi plašč obesil čez roko in se z nogo oprl na kup ruševin … Kdo ju je posnel? Je bil samosprožilec ali pa sta imela za družbo še koga s seboj?

Bolj jasno ne more biti. Z veliko hvaležnostjo vsakokrat primem v roke fotografije Lojzeta Tomca, opremljene podobno kot ta, ali pa zapiske Francija Strleta, še enega prezrtega krajana Loške doline, ki je svoje delo podobno skrbno razvrstil in popisal …

Viri:

• Andreja Tomec, Stari trg, januar 2020, ustno
•  Milena Ožbolt: Andrejeva stopinja, zal. Kmečki glas, 2004

Kraj: Loški grad
Datum: 17. 11. 1934
Avtor: najverjetneje Lojze Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 20. 1. 2020
Oblika: fotografija