Skip to content

1930 Lož – Voz na križišču

17. 12. 2014
tags: ,

Atelje-Vinko-Bavec,-Rajhenburg-Brestanica---LožNa razglednici iz  fonda Ilustriranega Slovenca, MNZS, Ljubljana, veliki 14 x 9 cm, je mesto Lož okoli leta 1930. Posnel jo je Vinko Bavec, ki je imel na svojem žigu svoj čas napis: Vinko Bavec, fotograf s kralj. dvornim priznanjem, Rajhenburg.

V središču gledalčeve pozornosti je s hlodi ali tramovi natovorjen furmanski tajsel, postavljen na blatno cesto sredi Loža, na njem in okoli njega pa štiriintrideset do šestintrideset ljudi, od tega le kaki trije ali štirje za silo odrasli. Voz je trdno polajtran s polajtrom in kietno, najbrž žlajdro. Dobro se vidi polajter ali porajtel, bukova mladika, s katero je voznik močno zategnil verige, da se tovor ni razsul. Znan je primer, ko je tak polajter voznika ubil, ko ga je hotel sprostiti, pa mu je ušel iz rok in nesrečno udaril. Od furmanov, ki so vozili iz gozdov snežniškega gospostva pa je gospoda zahtevala, da imajo polajter s sabo, ko gredo v gozd po tovor, ker bi drugače posekali vse mlado bukovje. Voz ima na suro pritrjeno tudi prično, posebej oblikovan zaboj, včasih lepo izdelan in okrašen, kjer je furman hranil verige, orodje, kolomaz in še kakšne druge pripomočke, ki jih je potreboval med vožnjo. Ojesa voza se na sliki ne vidi, ker otroci v vrsti pred njim stojijo “mirno”. Otrok skrajno desno pa pravkar skače z voza, da bi se morda postavil bolj spredaj … kajti ni vseeno ali te je na sliki dobro videti ali te ni.

Slika je nastala v hladnem letnem času, saj je drevje brez listja, ljudje pa toplo oblečeni razen dveh mladih: on je v sami srajci s kravato, ona v obleki s kratkimi rokavi. Vsi pa so oblečeni nedeljsko. So se skrbno oblekli zaradi fotografiranja ali je bil praznik in se jeprav zato v mestu Lož pojavil fotograf?

Ob levi strani gre možak z eno ali morda dvema kravama, ki se ni nameraval slikati, pač pa le odgnati kravi h koritu z vodo pri eni od dveh loških štirn oziroma k Brežičku, ki teče iz Mrzle jame.

Spredaj desno je plot iz ošpičenih mužlarjev, za katerim je videti žensko postavo v temni ruti, na drugi strani prizorišča spredaj pa stoji mlada lipa s klopjo okoli debla.

Za vozom in otroki je hiša z balkonom in napisom Franjo Lah, ki je videti kot zaprta trgovina, kar podpira domnevo, da je slika nastala na praznik. Še v osemdesetih letih je bila v tej hiši res trgovina, pozneje pa so jo porušili. Po napisu lahko ugibamo, da je na sliki morda hiša v kateri je bil doma poznejši general Milan Lah.

Zadaj se na pobočju hriba dviga cerkev sv. Petra z visokim stopniščem in lepim portalom, poleg nje se za še eno lepo mestno hišo vidi streha in zgornji del starega župnišča. Nad vsem pa kraljujejo razvaline Loškega gradu, kjer so imeli loški meščani desetletja in desetletja “gredice”, tako da so nazadnje parcelo Pusti grad priposestvovali in zmagali v sporu s snežniško gospodo za to zemljo. Tam so v zatišju razvalin na varnem pred pozebo gojili sadike zelja in kaure in zato vsako pomlad dnevno po strmi stezici nosili gor vodo in gnoj. Ko si je prvi meščan Loža omislil pri hiši toplo gredo in tja preselil vzgojo sadik, se je domača hči pritožila: “Zakaj vsi nosijo gnoj in vodo na grad, samo pri nas ne?!” No, mimogrede: v Ložu se je rodil tudi avtor Butalcev …

Lož je bil od nekdaj poseben kraj. Že slika pove, da je bil sicer mesto, ki je imelo mogočno cerkev in še eno manjšo na zelnikih, nekaj lepih hiš z balkoni, sodišče, notarja, zapor in kar je še takih oblastnih pritiklin, pa trgovino in vrsto gostiln, da pa je živelo po kmečko: s kravami, furmani, zelniki in ogradami. Njegovi prebivalci so bili potomci prišlekov z vseh vetrov, ki jih je v 15. stol. privabil cesarjev odlok o podelitvi mestnih pravic in oprostitvi davkov za kar lepo obdobje. Te privilegije pa so si prislužili prvotni Ložanje, ki so kar z arežni nagarbali roparske Turke. Morda so se tudi zato Ložanje vedno zazdeli, da so nekaj več, čeprav so jih Neložani dražili, da so samo “kožarji”, saj so se mnogi ukvarjali s strojenjem kož.

Atelje-Vinko-Bavec,-Rajhenburg-Brestanica---Lož-001Še v ljudsko pesem so prišli Ložanje, resda posmehljivo, pa vendar: “Stoji, stoji tu majstu Luož, tu majstu imenitnu, okulə so pa fjestənge sə subrata spletjene …”

Slovarček:

  • kaura: rumena, podzemna koleraba
  • tajselj: težak furmanski voz
  • prična: lesenzaboj prilagojena za namestitev pod voz, v kateri je voznik hranil pribor
  • polajter, porajtel: močna bukova mladika za povezovanje furmanskega tovora
  • polajtran, porajtlan: pritjen s polajtrom
  • kietna: veriga
  •  žlajdra: posebna tanjša veriga
  • sura: svora, sora, vzdolžna os, ki povezuje obe premi voza
  • ošpičen: ošiljen
  • mužlar: krajnik
  • arežen: rezilo za garbanje kož pred strojenjem
  • garbanje: odstranjevanje maščobe in mren z notranje strani odrte kože
  • zazdeti se: domišljati si
  • Stoji, stoji tu majstu Luož, tu majstu imenitnu, okulə so pa fjestənge sə subrata spletjene …: Stoji, stoji to mesto Lož, to mesto imenitno, okoli so pa utrdbe iz srobota spletene.

Viri:

  • Kebe, Janez: Loška dolina z Babnim Poljem, založba Družina, Ljubljana 1996,
  • Ožbolt, Milena: Andrejeva stopinja, založba Kmečki glas, Ljubljana 2004
  • Zabukovec Jernej, Lož, ustno, 2004

Kraj: Lož
Datum: okoli 1930
Avtor: Vinko Bavec
Zbirka: Dejan Vončina
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka

Advertisements
6 komentarjev leave one →
  1. Magda permalink
    17. 12. 2014 19:03

    Rojstna hiša generala Milana Laha je za spomenikom NOB. Lah, katerega hiša je na sliki ni bil v sorodu z družino Milana.
    Ložanje so bili včasih kar ponosni na to, da so iz Loža. Radi mnogih tujcev, so bili ljudje bolj odprti . Sedaj je tudi v Ložu vse dugače.

    Všeč mi je

  2. 17. 12. 2014 19:35

    Najlepša hvala za pojasnilo glede rojstne hiše Milana Laha! Tako spet nekaj več vemo. Po mojem bi bilo mogoče o Ložu in Ložanih napisati ne eno, ampak več knjig in to zanimivih, saj se dobesedno za vsakim kamnom skriva zgodba – o zgodovinskih dogodkih, pomembnih ljudeh, pa tudi o šegah in navadah, načinu življenja, Loškem humorju, starodavnih bajkah in še čem. Pa pohiteti bi bilo treba…

    Všeč mi je

  3. medvedd permalink
    20. 12. 2014 10:33

    Na vozu so tramovi, ročno tesani s plenkačo, Žag za obrezovanje tramov takrat še ni bilo, ali pa so bile zelo redke. Tramovje je povezano, “porajtlano”, z obema verigama, ki jih omenja Milena. S “ketno” so povezani tramovi, “žlajdra” ali “žlajdrca” pa je največklat služila za pomoč “rajtlu”, saj je le ta krajša in “švohejša”.

    Pa še to bi dodal, iz tega zanimivega in lepo opisanega prispevka je razvidono, da so v Loški dolini in okolici uporabljali besedo “rajtljanje”, “rajtel”, pri nas na Cerkniškem in okolici pa “rajkljanje”, “rajkel”. V bistvu pa gre za isti postopek, razlika je le v narečju. Take razlike, ki so prav simpatične, se v Starihslikah dostikrat pojavljajo, kar je tudi eden izmed namenov naših prispevkov, da jih predstavimo in na ta način ohranimo. Drugače pa, lep in poučen prispevek.

    Všeč mi je

  4. 20. 12. 2014 22:14

    Najlepša hvala za dopolnitve – s skupnimi močmi pridemo marsičemu do dna… In te variacije v narečnih besedah so tudi prav posebne sorte poezija. Kako pa so poetične šele nekatere stalne besedne zveze! Leži ko lan = tako je bolan, d asi ne more nič pomagati; tak kot janjka pod repom = umazan; lep kot žabji pildek…. itd. Zaklad!!

    Všeč mi je

Trackbacks

  1. 1893 Loška dolina – Stari računi | Stare slike
  2. 1940 Lož – Lož, še preden je bil požgan | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: