1969 Rakek – Šipkov čaj

Škoda, da ni Miloš prišel fotografirat šipka, ki raste na sosedovem in visi na naše. S sosedom sem se zmenila, da ga bom obrala le naj ga prej malo popeče slana, ker ima potem več C vitamina. Slane ni in ni hotelo biti, zato sem se obiranja kar lotila. Še dobro, da nisem čakala. Pol šipka je bilo že gnilega. No, za čaj ga bo, ker ga ne popijem veliko. Sem zdrava in me bodo najbrž morali ubiti.

V nasprotju z večino zdravilnih zelišč od šipka uporabljamo le plodove. Vsebujejo veliko vitamina C, citronske, jantarjeve in fosforne kisline. Zori od septembra, nabiramo pa ga oktobra ali novembra. Madžari mu pravijo divja vrtnica, v angleško govorečih deželah pasja vrtnica. To je tudi njegovo latinsko ime Rosa canina. Slovenska ljudska imena zanj so babji zob, bavec, divja roža, goščavka, pasja gartroža, pasja roža ali pa »jebenti«, če te zgrabi za jopo in ne popusti.

Šipkov čaj blagodejno deluje na ledvice in mehur. Plodove prerežemo in dobro posušimo. Čaj kuhamo najmanj dvajset minut. Iz njega pripravimo lahko liker ali vino. Vino je enkrat napravil Evgen. Če je bilo dobro, ne vem, ker ni dal v pokušino.

Ko sem hodila v osnovno šolo, smo šli za prvi športni dan nabirat šipek. Vsako leto, vsi razredi. Leto je bilo dolgo, poraba čaja pa velika saj smo ga pri malici dobivali vsi razredi. Poleg kovinske četrtlitrske skodelice čaja je bil kos črnega kruha na njem pa dva koščka ljubljanske salame. Včasih je bila pašteta ali šipkova marmelada, včasih tudi slivova. Kuharica je imela marmelado v velikih konzervah. Občasno smo dobili namesto čaja kakav ali belo kavo, a to je bilo redko. Enkrat ali dvakrat na mesec je bila božanska mineštra. Take nisem jedla nikoli več. Zna pa biti, da smo bili le lačni in lakota je najboljši kuhar. Evgen pravi, da so prvi šolski dan dobili torto. Naslednje dni je bil zelo razočaran, ker torte ni bilo več. Sama razočarana nisem bila, ker torte ni bilo niti prvi dan.

Za malico smo s seboj nosili prtiček iz blaga in brisačko. Ko je pozvonilo, smo se postavili v vrsto in odšli na umivanje rok. Nato smo na mizo položili prtiček, reditelja pa sta malico razdelila. Drobtine s prtička smo stresli v koš. Najbolj se spomnim malice s kosom črnega kruha in trdim, kislim in zelenim jabolkom. Kruh sem pojedla. Sem ga vedno imela rada. V jabolko pa sem ugriznila le enkrat. Ni bilo za mojo fino rit. Zavila sem ga v prtiček in spravila v torbo. Doma nisem nič povedala, le nov prtiček sem vzela. Čez en teden je bilo jabolko še vedno zavito v prtiček v torbi. A ni bilo samo. Družbo mu je delala črna plesen. Jabolko je šlo v smeti, prtiček pa tudi, ker se plesni ni dalo izprati iz njega. Pri hrani sem bila vedno izbirčna. Večine stvari ne jem. Kar imam rada, pa v enormnih količinah. To se lepo odraža na oblekah, ki se veselo krčijo. Kasneje nisem več jedla šolske malice. Mama mi je naredila sendvič z žemljo. Nekajkrat se je zgodilo, da ga v času malice ni bilo v torbi. Po malici pa mi ga je dal sošolec, ki mi ga je skrivaj vzel in skril. To se je ponavljalo toliko časa, dokler ni mama prosila učiteljice, naj me presede. Kasneje sem izvedela, da je bil malo zagledan vame in je na ta način izkazoval pozornost.

Kraj: Cerknica
Datum: 1969 – zgodba
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Miloš Toni
Fotografirano: 9. 10. 2021
Oblika: fotografija