1975 Planina – Črno-bela fotografija

Na tej fotografiji je stara hiša na spodnjem koncu Planine, ob cesti, ki vodi na Unec, slikana aprila 1975. Mislim, da je zdaj lepo obnovljena.

Naj nekaj povem o moji poti v črno-belo fotografijo. Leta 1966 sem si kupil prvi resen fotoaparat (Werra 3). V šolski in v Pionirski knjižnici sem si izposodil literaturo o fotografiji. V Pionirski knjižnici je delal naš prijatelj pesnik Dane Zajc, ki mi je pomagal pri iskanju. 

Kupil sem še odlično knjigo Heinrich Freytag: »Knaurs Foto und Film Buch (1967)«. Pri učenju nemščine (ki je nisem imel v šoli) mi je čez prve ovire pomagal očetov kolega, germanist Leopold Stanek (1908-1970). S hvaležnostjo se ga spominjam. Več poletnih dni sem ga počakal na klopci na Kongresnem trgu. V času odmora (bil je zunanji sodelavec na Inštitutu za slovenski jezik SAZU) je prišel in mi razložil najvažnejše v nemški slovnici.

Kasneje sem dobil v recenzijo za revijo Presek odlično, a drago knjigo »Fotografirajmo, snemajmo (1980)« avtorja Draga Kocjančiča. Omenim naj še knjižico o fotografiranju malih stvari: Dr. Oto Kroj (Otto Croy), »Snimanje iz blizine (Tehnička knjiga, Beograd 1974)«. Tehnike in nasveti so bili dobri in uporabni. Knjiga je kot optimalno zaslonsko število za makro fotografijo navajala 11; razlaga za to pa je bila rahlo nenavadna – morda slabo prevedena.

Mimogrede, izbor tehnične literature v srbohrvaščini je bil takrat mnogo večji kot v slovenščini. Deloma je to bilo zaradi večjega tržišča. Precej pa zato, ker so južno od Kolpe navadno menili, da so knjige namenjene izobraževanju in morajo zato biti poceni. Cenene izvedbe so omogočile dobro prodajo in velike naklade, kar je spet nižalo stroške. V Sloveniji pa so knjige bile pogosto mišljene kot drago darilo. Na malo število prodanih izvodov razkošno opremljenih izdaj je bilo prilepljeno precej ljudi. Nekateri med njimi so recimo resnično olepšali videz knjige. Drugi pa so v želji po izvirnosti za vsako ceno otežili branje z raznimi »podlagami« itd. Spomnim se primera, ko so bili zelo lepi posnetki odličnega fotografa skrčeni na »sličice« z nesorazmerno širokim belim robom. Zame je to mejilo na (dobro plačano) norčevanje iz truda drugih ljudi. V vsakem primeru pa je bilo to nestrokovno.

Naj nekaj povem še o filmih. V šestdesetih letih sem najprej uporabljal vzhodnonemške filme znamke Orwo. Leta 1970 sem obiskal očetovo sestrično Vando Newby (rojeno Škof, 1922-2015) v Londonu. Njen mož Eric Newby (pustolovec, komandos v drugi svetovni vojni, novinar, fotograf in avtor številnih popotniških knjig, 1919-2006) mi je podaril par filmov Kodak Tri-X 400, primernih za šibkejšo svetlobo.

Pločevinka s 17m Ilford filma. Imela je teksturo, ki je bila na otip zelo prijetna.

Kasneje sem kupoval zelo dobri Ilford FP4. Ta film so prodajali tudi v večjih pločevinastih dozah (17 metrov filma). Odrezal sem ustrezen kos (kakih 170 cm) in ga navil v kaseto. (Stare plastične Orwo kasete je bilo lahko razstaviti in sestaviti.) Seveda je bilo to tvegano, ker je vse moralo potekati v popolni temi, ki sem jo doma težko dosegel. Bilo je pa cenejše in imel sem zalogo.

Etui za negative

Takoj od začetka sem začel filme shranjevati v papirne rokavčke. Rokavčki so bili prilepljeni v oranžen ali zelen kartonski etui. Ti poceni rokavčki so bili odlična zaščita.

Moja sestra je hitro začela etuije številčiti in jih opremila s približnimi datumi in večinoma tudi lokacijami. Kasneje sem jo začel posnemati tudi sam. To se je kasneje izkazalo kot zlata vredno.

Razstavljena doza za razvijanje črno-belih filmov.

Črno-bele filme sem najprej nosil razvijat v Foto Tivoli v Ljubljani, ker se na prvi pogled ni splačalo razvijati doma. Ko pa sva s sestro začela sama delati slike, sem opazil, da so razviti filmi pogosto imeli grde raze. Tako sem v Trstu kupil dozo za razvijanje, termometer in poseben detergent (da po spiranju na filmu niso ostale kapljice). Vstavljanje v dozo sem prakticiral v domači shrambi (»špajzi«) ponoči. Večinoma je bilo to razvijanje uspešno. Poklicni fotograf Miško Kranjec mi je kasneje povedal, da tudi on ni bil zadovoljen z laboranti v časopisni hiši in je razvijal sam.

Kaseta za film – v njej je bil kupljen film Ilford FP-4 za 36 posnetkov, ISO 125.

Enkrat sem odprl aparat, ne da bi previl film v kaseto. Žal sem pri tem pokvaril ravno skupinsko sliko starejših profesorjev na Fakulteti za matematiko in fiziko, ki bi bila danes lep spomin.

Spodaj je ena mojih čisto prvih »pravih« črno-belih slik, z Werro 3. To je kopa za žganje oglja. Oslabljen od hude gripe sem jo posnel blizu dvorca Visoko v Poljanski dolini marca 1966.

Prispevek je napisal: Peter Legiša.

Kraj: Planina
Datum: 1975
Avtor: Peter Legiša
Zbirka: Peter Legiša
Skenirano: —
Oblika: datoteka