1912 Rakek – Molilni pripomočki

Evgen pravi, da sem pri naši hiši jaz referent za verska vprašanja, ker imam edina versko vzgojo. Imajo jo sicer še nekateri. Če bi njim zastavljal vprašanja, ki jih postavlja meni, bi ga poslali tja, od koder smo vsi prišli.

V Logatcu je vsako leto Gregorjev semenj. Mamo sem morala vedno peljati tja. Kupila je sveče, orehe in tudi kakšno oslarijo. Nekoč je pri Ribnčanu ugledala ta roženkranc in ga je kupila. Ne vem, zakaj. Za uporabo je neprimeren, ker je prevelik. Lahko bi bil za okras, ampak ga nismo imeli kam obesiti. Potem ko ga je Miloš poslikal, sem ga obesila v garažo. Naj tam na avto pazi.

Prvi rožni venec je narejen iz granatov. To ni granatno jabolko, temveč poldrag kamen. Drugi je plastičen, ampak se kroglice svetijo v temi. Za vsak slučaj, če izgubiš sled. Zadnji je Ribnčanov.

Moji starejši vnukinji gredo samo neumnosti po glavi. Včasih se vprašam, po kom neki se je vrgla. Enako se je zame spraševala moja mama. Zdaj jaz vem, po kom sva se vrgli obe. Malo sem genetiko preštudirala. Ponovno. Ker v gimnaziji nisem nič razumela. Zdaj tudi nisem, ampak lahko rečem, da sem se podučila. Če že kriminalne serije gledam, da vem, zakaj gre. Sem ponovno zašla. Kako je mama sošolca z leseno puščico treščila po glavi, sem že povedala. Nekoč ji je cerkvi tudi nagajal en mulc, ki ga ni nihče zlasal, da bi bil pri miru. Mami je šel nekaj časa na živce, potem ga je pa z rožen krancem po glavi. Kaj je bilo od tu naprej, ni nikoli povedala.

Ko sem hodila še v službo, se mi je nekoč na okencu pojavil mladenič, ki je imel okrog glave obešen molek tako, da mu je del s križem visel prek čela in po nosu navzdol. Sem se delala, da ne opazim, mi je šlo pa na smeh. Toliko bolj zato, ker je ves čas pihal v tisti križ, ki ga je očitno motil, ko ga je pri govorjenju tepel po ustih.

Mala škatlica je služila shranjevanju rožnega venca. Znotraj je bila oblečena v lep vijoličast papir. Vijolična barva je simbol pričakovanja in spokornosti. Papir je bil že zelo znucan in sem ga vrgla stran. Zdaj mi je žal, ker škatlica ni več avtentična, ampak po toči zvoniti je prepozno.

Molitveniki so iz začetka 20. stoletja in različnih velikosti. Uporabljali naj bi jih pri maši. Ne vem zakaj, ker po nekaj obiskih znaš že vse iz glave.

Bel molitvenik je moj. Kupila mi ga je mama, ko sem šla k prvemu obhajilu. Z njim sem hodila k maši. Pri šmarnicah so bile litanije. Vneto sem jih spremljala v molitveniku upajoč, da se bo župnik zmotil. Se ni, ker je tudi on bral iz knjige. Litanije vseh svetnikov so fajn, sploh če so pete. Dan takoj mine.

V enem od molitvenikov je bila podobica svete Rite iz Cascie, po slovensko svete Marjete Kasijske. Ime ji je bilo namreč Marjeta, klicali so jo Rita. Je zavetnica zlorabljenih žensk in tistih z zlomljenim srcem. V krožcu na podobici je pristna zemlja z Vrta čudežev v Roccaporeni, Italija. Ta je povezan z enim najbolj nenavadnih dogodkov v življenju svete Rite. Izročilo pravi, da si je sveta Rita januarja 1447 sredi zime zaželela vrtnico in nekaj svežih fig. Kljub snegu in zmrzali je na tem vrtičku čudežno zacvetela dišeča vrtnica in dozoreli dve figi. Ta izjemni dogodek velja za enega najbolj znanih čudežev, ki ji jih pripisujejo, simbol njene neomajne vere in moči molitve. Danes je v vrtu bronasta skulptura kiparja Malecija. Prikazuje bolno sveto Rito, ki ji starejša sorodnica daje vrtnico.

Na zadnji strani podobice je žig župnije Roccaporena, ki potrjuje, da je zemlja resnično iz Vrta čudežev.

Viri:

• https://www.tripadvisor.it/Attraction_Review-g2550391-d7095132-Reviews-Orto_Del_Miracolo-Roccaporena_Cascia_Province_of_Perugia_Umbria.html

Kraj: Rakek
Datum: začetek 20. stoletja
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Ivanka Gantar
Fotografirano: 12. 2. 2025
Oblika: predmeti