1900 Rakek – Peresnica
Puščica iz devetnajstega stoletja je pripadala sestri Franca Gabrenje, ki je bil poročen s sestro mojega starega očeta in je zato prešla v mojo last. Narejena in kupljena je bila zagotovo pred letom 1900. Takrat so ji rekli peresnica, ker so v njej hranili peresa in nastavek, v katerega so le-ta peresa zataknili, jih pomakali v črnilo, narejeno iz sipinega črnila, ki je stalo na mizi v črnilniku in pisali z njimi. Še jaz sem v prvem razredu osnovne šole pisala s peresom. Je bil tak fajn občutek, ko si pero pomočil v črnilnik in prinesel do zvezka, tam je pa kapnila velika kaplja na list in naredila prav lepo packo. Praviloma sredi lista.
Ima tri razdelke. V daljšem je nastavek oziroma držalo za peresa, v krajših dveh so bila peresa in včasih tudi navaden svinčnik, ki je bil največkrat tintni. To pomeni, da je pisal kot navaden svinčnik, če pa si mino oslinil, je pa pisal kot peresnik oziroma kot kemični svinčnik, da bo tudi današnja mladež razumela. Po slinjenju mine je ostal tudi jezik tinten – od tinte. Ker pa je bilo treba porabiti svinčnik do samega konca, so za to uporabljali lesene podaljške, ki so imeli na enem koncu zvrtano luknjo, v katero so vtaknili svinčnik in uporaben je bil še nekaj časa.
Prve peresnice so naredili v Londonu sredi 19. stoletja in so bile okrogle ali v obliki valja ter srebrne. V tem času so naredili prve lesene in kovinske puščice na Kitajskem in jih izvažali v Evropo. V Ameriki so prvo naredili šele leta 1946, patentirala pa jo je Verona Pearl Amonth.
Enako je imela naša mama, ki, kot sem že povedala, ni rada hodila v šolo, zato se je tam dolgočasila, kar je opazil tudi učitelj in ji ukazal, naj po pouku ostane v šoli. Po domače povedano – bila je zaprta. »Prav,« si je mislila, »ampak ne bom sama, da bi mi bilo dolgčas.« Zato je, ko so šli otroci iz razreda, udarila najbližjega fantina po, kot je sama rekla, plešasti butici (ker so bili postriženi skoraj do golega), ta pa se je zakadil vanjo, pa je imela družbo.
Peresa žal niso originalna, ampak novejša in so namenjena ponazoritvi.Viri:
Kraj: Rakek
Datum: 1900
Avtor: –
Zbirka: Ivanka Gantar
Fotografirano: 21. 12. 2017
Oblika: fotografija predmeta
RSS - Posts
Zelo dobro se spomnim teh peresnic. Le malokdo v razredu je imel novo, večinoma so bile podedovane od starejših šolarjev v sorodstvu, počečkane, oguljene in popackane, a so čisto dobro sodelovale v kakšnem šolskem pretepu. Včasih sem malo zavidala sošolcem zanje, kajti moja peresnica je bila bolj masivna, malo okorna, večja in nič poslikana, saj jo je oče izdolbel sam doma v skladu s svojim nazorom, da kar lahko narediš sam ni treba kupiti in s svojo žilico, da se je neprestano preizkušal v vseh mogočih mojstrijah. Moja peresnica je bila dovolj trpežna, da sem jo uporabljala vseh osem let v Starem trgu, pa še potem se je dolga leta valjala po hiši, kajti ni ga bilo, ki bi jo podedoval po meni…
Še danes se v živo spomnim napisa na glažku od tinte.
Sploh ne vem zakaj mi je bil napis tako zanimiv, da mi še danes ne gre iz glave.
” LEONHARDI SPECIAL INK PERMANENT VICTORIA BLUE TIGRATIN ” je pisalo na embalaži.
moja steklenička črnila-tinte je imela napis Pelikan, kasneje uporabljena tudi za nalivno pero. Del češka družine Pelikan se je stalno naselil v tedaj Avstro-Ogrski Opatiji.
Mi smo temu rekli PUŠČICA. Ali pa je bilo to ime za kasnejšo mehko izvedbo?