1922 grad Haasberg – Zaplemba orožja
Oglejmo si zanimivo zgodbo veleposestva Haasberg. Za razumevanje prispevka se moramo povrniti v februar 1921. Po intervenciji generala Rudolfa Maistra, predsednika jugoslovanskega dela razmejitvene komisije med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in Kraljevino Italijo so se morali Italijani 26. februarja 1921 iz področja od Logatca do Rakeka umakniti za Rapallsko mejno črto. Dodatno pa se je zapletlo, ker so Italijani še vztrajali ob gradu Haasberg, ki so ga zapustili šele po ostri intervenciji generala Maistra 4. marca 1921. Tako je 4. marca 1921 prišel grad pod Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Kot je ob takih razmerah navada, je prišel grad in posestvo pod sekvester – začasno upravljanje premoženja, ki ga je vodil g. Atanazija Ristić, in na gradu sta zaplapolali jugoslovanska in slovenska zastava.
Ob novem letu 1921/1922 so sodelavci državnega upravitelja gradu Haasberg g. Ristića verjetno praznovali in streljali okoli gradu. Lastnik gradu dr. H. Vincenc Windischgraetz se je nad njihovim početjem pritožil. Državni upravitelj pa je na drugi strani okrajnemu glavarstvu v Logatcu naznanil, da ima dr. H. Vincenc Windischgraetz v gradu skrito orožje. Na podlagi te ovadbe je 18. 01. 1922 opravilo orožništvo hišno preiskavo ter zaplenilo naslednje orožje:
– 6 pušk
– 1 armijsko repetirno pištolo
– 28 lovskih pušk
– 3 navadne pištole.
Dr. H. Vincenc Windischgraetz, veleposestnik v Planini je bil obsojen na 1.000 K globe v korist ubožnega sklada občine Planina oziroma na 50 dni zapora in zaplembo zaseženega orožja.
Dr. H. Vincenc Windischgraetz, ki ga je zastopal dr. Treo, odvetnik iz Ljubljane, se je pritožil na Pokrajinsko upravo v Ljubljani. V pritožbi je med drugim omenil, da leta 1921 še ni bila definitivno določena meja med Jugoslavijo in Italijo in se ni vedelo, kateri državi bo pripadel grad v Planini. Navajal je tudi, da je v planinskem gradu, kakor v vsakem starem gradu, nekaj starinskega, nerabljenega strelnega orožja, ki je služilo zgolj za dekoracijo in nekaj vojaških trofej, to je par ruskih in italijanskih vojnih pušk brez municije, in da se mu ni niti sanjalo, da je posest takega orožja tudi doma prepovedana. Za svoje lovsko strelno orožje, katero rabim jaz za svojo osebo, je zapisano v pritožbi, sem pa imel vsikdar orožni list. Pritožbo zaključi: Prosim, da se pritožba s tem izvajanjem predloži Pokrajinski upravi za notranje zadeve, ki naj blagovoli pritožbi ugoditi in razsodbo razveljaviti.
Za zaključek naj dodam še tole, grad Haasberg je sodil pod Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev vse od 4. marca 1921 pa do začetka leta 1925, ko je Windischgraetzu uspelo z lobiranjem, kaže, da po vsej verjetnosti tudi pri naših oblasteh, postaviti mejne kamne tako, da je prešel grad pod Italijo.
Kraj: grad Haasberg, Planina pri Rakeku
Datum: 1922
Fotografiral: Franc Perko
Zbirka: Arhiv Republike Slovenije
Fotografirano: 8. 11. 2024
Oblika: dokument
Stare slike 
Izjemen dokument!
Všeč mi jeVšeč mi je
Do umika Italije ni prišlo zaradi intervencije Maistra, pač pa zaradi soglasno sprejetega prvega sklepa mešane mejne komisije na zasedanju v Ljubljani, da demarkacijsko črto iz novembra 1918 prilagodi okvirnemu poteku meje kot je to navedeno v pogodbi. Tam je bilo navedeno, da meja pri Planini poteka tako, da Planina pripade Jugoslaviji.
Lobiranje Windishgraetza (in Snežniških) za Italijo je bila jugoslovanska nejasnost ali bo posesti podržavila ali ne ter seveda tudi slabo gospodarjenje in plenjenje (uradno še njegovih) gozdov. Pri Planini je bil potek meje spremenjen zaradi lobiranja župana Planine (lastnik spornih travnikov), kar izkoristi knez kot menjavo za njegov grad.
Všeč mi jeVšeč mi je
Takole je zapisal general Maister: Na seji 24. februarja dopoldne je italijanska delegacija predlagala, da se takoj razdeli Rapallska mejna črta na predele, kjer bi naši in njihovi maperski odseki čimprej začeli s skupnim podrobnim merjenjem.
Jaz sem ta predlog odklonil in zahteval, da Italijani predvsem evakuirajo ozemlje tokraj Rapallske črte, to je, da se italijansko vojaštvo in vsa druga italijanska uprava umakne čez Rapallsko črto na italijansko stran.
Italijanska delegacija se je temu uprla, češ. da nimajo za take važne ukrepe potrebnega pooblastila. Jaz sem nato izjavil, da se moja delegacija tako dolgo ne more udeležiti nobene seje, dokler italijanska delegacija ne sprejme mojega evakuacijskega predloga. Popoldne so se Italijani udali.
Še tole zapiše Maister februarja 1931: Kmalu potem, ko so Italijani zapustili Logatec, Rakek in v to območje spadajoče ozemlje tostran Rapallske mejne črte, so začeli italijanski listi strastno napadati generala Vacchellija, zakaj se je udal zahtevi “proslulega generala Maistra” in umaknil italijanske čete. Tedaj šele se je pokazala važnost umika Italijanov iz teh krajev. In ne dvomim, da bi bila Rakek in Logatec s svojim zaledjem ostala italijanska posest in da bi jih danes bičala ista usoda, kakor vse naše kraje v Julijski Krajini, če ne bi jaz pred 10 leti trdovratno vzdrževal zahteve za njihovo evakuacijo.
Še na nekaj se velja spomniti: od gradu Haasberg so se Italijani na oster protest Maistra umaknili šele 4. marca 1921, pa so ga spet po lobiranju in trgovanju dobili leta 1925. Spomnimo se še na Reko, ki je po Rapallu tudi pripadala Jugoslaviji, pa kaj se je izcimilo.
Všeč mi jeLiked by 1 person