1974 Jugoslavija – Besedilo

Tole sem pobrala s Facebooka. Tisti, ki je to objavil, pa si žal nisem zapomnila, je napisal, da je to besedilo uporabljal »one man band« na terasi nekega hotela v Opatiji. Gre za besedilo pesmi »Stand by me« iz leta 1961 v izvedbi Bena E. Kinga. Večina jo bolje pozna v izvedbi Johna Lennona. Pesem je zapisana fonetično. Morala sem poiskati originalen zapis besedila, ker je to nerazumljivo.

Medvojni otroci so se v šoli učili različne jezike. Moj ata se je najprej učil italijansko, potem nemško in po osvoboditvi rusko. Znal je vsakega malo, prav dosti pa nobenega. Kdaj je postala angleščina obvezen šolski predmet, ne vem. Ni bilo po vsej Sloveniji enako. Moja sestrična iz Kočevja, ki je tudi moj letnik, se je učila nemško, jaz pa angleško. Predvojne in medvojne generacije so bile v sedemdesetih letih 20. stoletja stare dovolj, da so prepevale po terasah jugoslovanskih letovišč ali ustanavljale ansamble za zabavo mladih. Če so hoteli biti »in«, so morali prepevati tudi tedanje uspešnice. Za tiste, ki niso znali angleško, je tu nastal problem. Veseli so bili, če so imeli prijatelja, ki je ta jezik vsaj malo obvladal in jim je besedila lahko zapisal fonetično. Hudo je, če ne veš, kaj govoriš ali prepevaš.

Sama sem najbolj uživala, če sem sodelavki kaj napisala v angleščini fonetično. Do tega je prišlo slučajno. Vedno sva si povedali, kam greva. Če bi naju kdo iskal. Če smo šle npr. na cigaret in je prišel šef, smo bile na WC. Nekoč je imela stranko na telefonu jaz pa sem morala na WC, zaresen, ne na čik. Na listek sem ji napisala »Ajm gouin tu d tojlet« in šla. Bila je precej brihtna, ampak sem bila prej nazaj, preden je dojela, kam sem šla. To je potem postalo moja zabava. Sporočila sem ji puščala v fonetični angleščini, dokler se nisem naveličala. Ker, kot vidite, je res matr brati tako besedilo.

Ne morem še mimo besedil slovenskih popevk, ki so velikokrat precej čudna, da ne bom uporabila še kakšnega hujšega izraza. »Vedno na koncu sta dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni.« To me spominja na našo mamo. Vsak konec oktobra, ko sem bila primorana na križev pot po dolenjskih grobovih, me je usmerjala pri vožnji. Vsako leto sproti sem pozabila, kje se na napol gozdni, napol vaški poti kam zavije, da prideš do naslednjega britofa. Bila je moj GPS. Ne najbolj zanesljiv in hiter, je pa šlo. Peljali sva po cesti, ki je široka ravno za en švoh avto. Ta se je na nekem delu razcepila v dva rogla, nastal je ipsilon. Ko sem mamo vprašala, kam, je rekla, naravnost. Se pravi v grmovje. Tako izbereš pot, ki je ni. Če si upaš.

»Ko v Zanzibarju že sonce zahaja, pri nas je še noč.« Težka bo. Otok Zanzibar je le eno uro pred nami. Ko tam sonce zahaja, je pri nas še kar svetlo, sploh če je jasen dan.

Meni je najbolj všeč »Na svetu je mnogo lepega. Vsa zemlja je z lepim nastlana.« Pri nas je »nastlana« sinonim za razmetano, nepospravljeno, ima negativno konotacijo. Če je na svetu veliko lepega, ne more biti nastlano. Ah, kaj bi to. Kot pravijo Srbi: »Sve u stilu i rimi, za k**** me primi.«

Besedilo skladbe »Yesterday« slavnih Beatlov sem si sposodila na spletni strani Srbovanje. To je še veliko bolje kot prejšnje. Ima celo dodane akorde za kitaro. Upam, da so tiste črke spodaj to. Bojan, razsvetli nas. Joj, prejoj, kar oči me bolijo, ko to (skušam) brati. Da o možganih niti ne govorim.

Viri:

• https://siol.net/trendi/top-deset/top-10-najbolj-cudnih-slovenskih-besedil-354794

Kraj: kjerkoli, Jugoslavija
Datum: šestdeseta in sedemdeseta leta 20. stoletja, morda tudi kasneje
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: —
Oblika: datoteka