1945 Veliki Otok – Poljska bolnica
Še nobena vojna ni prinesla nič dobrega. Poleg ostalega zla so na žalost del vsake vojne tudi mrtvi in ranjeni. Oskrba ranjencev je med vojno še posebej zahtevna, saj jih je treba pred sovražnikom skriti ter v težkih in pogosto improviziranih pogojih tudi oskrbeti. Na območju današnje republike Slovenije je med drugo svetovno vojno delovalo veliko tajnih bolnic. Nam najbližje so bile Snežniške partizanske bolnice in Ogenjca, najbolj znani pa sta Bolnica Franja in Bolnica Pavla.
1. marca 1945 je bila po ukazu vrhovnega poveljnika Josipa Broza Tita ustanovljena IV. Jugoslovanska armada. V sklepnih bojih za osvoboditev Jugoslavije so enote v sestavi armade prodirale s Kvarnerja in Like proti Trstu in Koroški. Seveda je bilo v bojih veliko ranjencev, za katere so morali ustrezno poskrbeti. Tako je ob koncu druge svetovne vojne v vojaških objektih v vasi Veliki Otok pri Postojni začela delovati « POLJSKA BOLNICA IV. JUGOSLOVANSKE ARMIJE«. Po ustnih pričevanjih pa je imel v teh vojaških objektih bolnico po kapitulacije Italije že nemški okupator.
V bolnici so se zdravili ranjenci vseh narodnosti, veliko pa je bilo tudi slovenskih fantov. Glede na to, da so prihajali večinoma iz Primorja, so vsem rekli kar »Dalmatinci«. Za delo v bolnici so mobilizirali tudi dekleta iz okolice Postojne, med njimi mojo mamo. Nekaj od njih je kasneje nadaljevalo delo v splošni bolnišnici v Postojni.
V poljski bolnici so delali tudi nemški in italijanski vojni ujetniki, seveda pod strogim nadzorom. Moja mama Frančiška Gruden (roj. 1927) se spomni nekega italijanskega ujetnika, ki je imel veliko domotožje, veliko je prejokal, pa tudi lepo je pel. Imel je veliko bolničarskega znanja, ki ga je uspešno prenašal na druge, ki so obvladali italijanski jezik.
V sami bolnici je vladal strog red. Vojaški obvezniki, med katerimi so bile tudi ženske, so v tem času pravzaprav služili vojaški rok, zato so imeli tudi tak urnik – čez dan delo z oskrbo in nego ranjencev, izobraževanja ter počitek. Prosti izhodi so bili omogočeni ob nedeljah popoldne, če seveda niso imeli drugih dolžnosti – dežurstva.
Kaj več o delovanju bolnice nisem nikjer ničesar našel. In zopet se je ponovilo: mladi ne poslušajo in si še manj zapomnijo. Pa vendar je ostal vsaj delček za dopolnitev mozaika naše polpretekle zgodovine.
Vojaška knjižica je osebni dokument vsakega vojaškega obveznika. Poleg osebnih podatkov so še pomembni podatki o kraju in času služenja vojaškega roka ter čin in usposobljenosti za opravljanje določene vojaške dolžnosti. Seveda pa so v vojaški knjižici zabeleženi tudi drugi podatki.
Še nekaj fotografij osebja v bolnici:
Prispevek je napisal: Leon Melink.
Kraj: Veliki Otok
Datum: 1945
Avtor: neznan
Zbirka: Leon Melink
Skenirano: 8. 5. 2025
Oblika: fotografija, dokument, 3 datoteke.
Stare slike 
Dragoceno!
Všeč mi jeVšeč mi je
S časom se je namembnost objekta, ki je nekdaj služila potrebam vojne bolnice spremenila. Bolnica je bila ukinjena, njene sledi, oziroma sledi delovanja pa so ostale na drugem mestu. Na zahodni strani Postojne, malo odmaknjeno od stare ceste, ki iz Postojne pelje proti Kopru, je bilo postavljeno pokopališče za padle avstroogrske vojake, padle v prvi svetovni vojni. Leta 1945 pa je bil del pokopališča prekopan in urejen za padle borce NOV, na eni izmed dveh plošč je zapis Zveza borcev NOB Postojna dne 27. 4. 1953, in dokončno urejen leta 1982. Do njega vodi pot s smerokazom, ki nas pripelje najprej do ograjene travne površine z okrasnimi drevesi, kjer je nad vhodom napis Vojno pokopališče. Lepo urejeno in vzdrževano pokopališče, kjer je pokopanih 137 borcev 29. hercegovske divizije padlih ob osvobajanju Postojne ter bojev v njeni bližini in tudi kasneje umrlih ranjencev ter tudi 19 talcev, ki so jih Nemci 28. in 29. novembra 1943 ustrelili na Javorniški cesti nad Postojno. Iz posameznih nagrobnih plošč ter datumov smrti je razvidno, da so številni umrli tudi po končani vojni, saj so datumi tudi z letnico 1946.
Všeč mi jeLiked by 3 people