1966 Kettara – Nesreča na gradbišču

Gradnja rudniškega stolpa v Kettari je počasi napredovala. Fotografija, posneta 20. julija 1966, le dva dni pred nesrečo, prikazuje Willicha in Uroša Domicelja na rudniškem gradbišču. Za njima stoji voznik tovornjaka. Uroš je v kratkih hlačah in beli majici, zanimivo, da brez zaščite proti soncu, v nogavicah ter sandalih. Waldemar Willich je bil član ekipe Vernschacht. Na hrbtno stran fotografije je Uroš zapisal: “Pod julijskim soncem je lahko razlagati pred turmom, na turmu pa malo težje! Z mano je Willich!” Pod P.S. je še napisal: “Ali niso hlače malo dol zlezle?”

Zadaj je videti, kako je od aprila dalje “zrasel” železobetonski stolp. Možaka se sproščeno pogovarjata, Uroš ne sluti, kaj ga bo doletelo čez dva dni.

V Uroševem dnevniku je kar nekaj zanimivih podrobnosti, med drugim je opisan tudi dogodek z dne 22. julija, ko je prišel na gradbišče pri temperaturi 35 stopinj Celzija:

“Postavil sem se pod silos (da mi kaj ne pade na glavo) in pogledal navzgor pod ploščo, kaj delajo delavci. Ko vidim, da je nekdo spustil trimetrsko cev. Ta je spremenila smer in v hipu je bila pred mano, padla navpik na kiblo, se odklonila proti meni in me podrla, prerezala desno lice in ustnico. Takoj sem se pobral, Salgiero me je peljal k bolničarju, ki nima nič, nato v Marakeš, kjer me je dr. Krstulović zašil. Dobil penicilin in tetanus. Glava boli in imam nekaj vročine. Doma popoldne zaspim, zvečer s težavo jem. Bolijo me čeljusti. Sam Bog me je obvaroval pred smrtjo. Nisem mogel verjeti, da so ljudje tako glupi, da morejo spustiti take reči padat.” …

Res ni meja človeške nepremišljenosti. Bila je sreča v nesreči, ker se je vse dobro končalo brez hujših posledic. Nekaj časa je Uroša še bolela glava in čeljusti, jedel je težko. Že čez teden dni pa so mu v Marakešu odstranili šive. Vročina se je stopnjevala, čez dan je znašala temperatura tudi 43 stopinj Celzija. Rad se je šel hladit v kino, kjer je bila dvorana klimatizirana.

Gradnja rudniškega stolpa se je zavlekla preko predvidenega roka.

Iz fotografij je razvidno, kako so ga gradili. Jeklena konstrukcija stolpa je vedno bolj obdana z železobetonsko. ”Naš turm raste”, je zapisal Uroš na hrbtno stran fotografije. Ni šlo vse brez težav. Na t. i. ”turmu” je Uroš odkril napako, ki jo je naredil eden od izvajalcev. Zaradi tega je bil ”zelo nesrečen”, kot je zapisal v dnevniku. ”Sam ga nisem kontroliral, to me lahko stane službe.” Težko se je sprijaznil s tem spodrsljajem. Pomembno pa je, da se je vse dobro končalo.

Na zadnji sliki je Uroš s sodelavcem Bušaibom, posneta je bila decembra 1966. Bilo je že precej hladneje, zato je moral obleči plašč.

Slovarček:

• turm (iz nemščine): slovensko stolp

Viri:

• Uroš Domicelj: Dnevnik 25. 02. 1966 – 10. 11. 1966 (rokopis); fotografije

Prispevek je napisala Jasna Kalemba Lavrenčič.

Kraj: Kettara v Maroku
Datum: 1966
Avtor: neznan
Zbirka: Urošev kovček – Vlatko Šloser in Jasna Kalemba Lavrenčič
Skenirano: 13. 5. 2025
Oblika: fotografija