1912 Dolenja vas – Obrtni list za rokodelsko čevljarsko obrt

C. kr. okrajno glavarstvo Logatec je 13. 12. 1912 izdalo Obrtni list rokoldelske obrti čevljarstva na ime Lorenc (pravilno bi bilo Lovrenc) Martinčič iz Dolenje vasi 108. Devetnajst let je Lovrenc plačeval, kot rokodelski obrtnik čevljar, davke in opravljal čevljarsko obrt v domači hiši. Konec leta 1931 je namreč vrnil obrtni list in prenehal s čevljarsko obrtjo. Takole je v pismu zapisal Načelstvu sreza logaškega v Logatcu.

Lovrenc Martinčič (1863 – 1943) je imel ob prenehanju čevljarske obrti že 68 let, kar je bila v tistih časih kar lepa starost, učakal pa je kar častitljivih 80 let. Ob očetu se je čevljarske obrti priučil tudi sin Franc Martinčič (1902-1975), pa sta domačim, pa verjetno še komu izdelala nove čevlje ali jih potempljala, jih pošila, zabila manjkajoče žeblje, pa podkvice in še kaj. Med drugo svetovno vojno sta popravljala tudi čevlje partizanom.
Moja soproga, Franceva hčerka Marija, večkrat pove kako so ji doma privzgojili skrb za čevlje, ki so morali biti vedno čisti in zgloncani. Še danes, ko greva kam okrog, najprej vsakega pogleda v čevlje in se kar zgrozi, če vidi koga, teh pa je žal kar veliko, ob lepem vremenu v usranih in pošvedranih (pa ne delovnih) čevljih.

Rokodelska čevljarska obrt je bila v preteklosti precej razširjena. Skoraj vsaka vas je imela v svoji sredini “šuštarja”. Pa ne toliko za izdelavo nove obutve, pomembnejšo vlogo so imeli pri popravilih čevljev, škornjev, sandalov in podobne obutve. Obutev je predstavljala vrednoto še precej let po drugi svetovni vojni, vsaj do leta 1960, ki jo je bilo treba vzdrževati in popravljati. Ko se je “znucal poplat”, so čevlje “potemplali”, ne pa jih vrgli v zabojnik, ko se to dogaja dandanes. Moja mama Lucija, ki je pri hiši skrbela za take reči, je imela vedno doma kos usnja debelega približno pol centimetra, da smo lahko čevlje, ki so dobili na podplatu luknjo, odnesli šuštaju, da jih je potemplal (čevlji so dobili nov podplat). Čeprav so bili čevlji že stari in obnošeni, smo jih morali temeljito očistiti in “zbiksati”, da so se svetili “kot žabji pildek”. Ko sem se pozimi z drugimi otroki drsal na zamrznjeni luži sredi vasi, je, ko sem prišel domov, mama najprej pogledala, ali so na čevljih še vsi cveki in podkvice, spredaj manjša, zadaj večja in močnejša. Če je kaj manjkalo, sem moral takoj k šuštarju Strletu v majhni hišici blizu pokopališča.

Lovrenc Martinčič (1863-1943) iz Dolenje vasi sredi tridesetih let 20 stoletja pred domačo hišo.

Kraj: Dolenja vas
Datum: 1912
Fotografiral: Franc Perko
Zbirka: Arhiv Republike Slovenije, Franc Perko
Fotografirano: 8. 11. 2024, skenirano 7. 9. 2017
Oblika: dokument, kopija fotografije