1950 Benete – Mamina bala

Hvaležna sem, da je po spletu okoliščin, ravno meni ostala zapuščina mamine bale. Zakaj? Ne vem. Morda zato, ker mi zelo veliko pomeni in jo čuvam kot največjo rariteto. Ali je ali ni, meni je vseeno, zame je! Razmišljam tudi o tem, kako zelo jo je mama čuvala, da je po petinsedemdesetih letih še vedno tu. Ne vsa, nekaj se jo je vseeno razbilo.

Jušnik smo uporabljali ob največjih družinskih praznikih in žegnanjih. Goveja “župa” z doma narejenimi “nudelčki” je bila obvezno na mizi. Na velikem servirnem krožniku je bil naložen “tenstan” krompir, govedina iz juhe in “pohana” kurja bedra. Velika bela skleda me spominja na goro maminih skutinih štrukljev. Bili smo osemčlanska družina in temu primerna je bila količina pripravljenih štrukljev. Mama jih je vedno zabelila z drobtinicami, prepraženimi na domačem putru.

Zelena steklena vaza mi je še posebej pri srcu. Zelo lepa in posebna, kadar jo napolnim s starimi vrtnicami damaščankami, ki jih je tudi od nekod prinesla naša mama Milka. Vsaj štiri desetletja je pri nas na vrtu. Ta ista vaza je na starih slikah  iz leta 1952, napolnjena s “patonkami”, ko so prvič po dolgih desetletjih, prišli na obisk sorodniki iz Amerike. Bili so že vsi v poznih letih, saj so odšli s trebuhom za kruhom davnega leta 1912.

Kako so pri nas potekala družinska kosila? Večinoma dramatično s precej nervoze in spotikanja drug ob drugega v kuhinji. Saj meni je bil večinoma enak. Tu in tam smo spremenili samo t. i. glavno jed. Za to sem bila zadolžena v večini jaz. Ata Mirko je rekel: Kadar vidim tebe v “kuhni”, vem, da bo dobro kosilo. Joj, kakšna čast in obveznost, ki je nisem bila prav nič vesela. Vedno me je skrbelo, če sem dovolj posolila pečenko, če nisem presolila juhe, če bo dovolj “tenstanega” krompirja za vse, če ni solata prekisla, če ne bodo pohana bedra še krvava pri kosteh … in cel kup drugih skrbi. V večini nepotrebnih.

Ostali so bili zadolženi za pripravo mize. V hiši smo imeli veliko podolgovato mizo, dovolj veliko za osem oseb. Ata je sedel na častnem mestu, kot bi temu lahko rekla. Mama na drugem koncu mize, mi ostali pa kakor kje. Je pa bilo pri nas eno nenapisano pravilo, ki smo ga vsi spoštovali. Na svoj krožnik si lahko naložil toliko hrane, kolikor si je pojedel. Namreč, hrana je bila “sveta stvar” in bohnedaj, da bi se jo metalo v pomije. Čeprav smo imeli vedno tudi pujske in bi jo lahko dali njim. Neee, ne bo šlo! Zato smo si tiste hrane, ki nam ni preveč dišala, naložili zelo malo. Kar smo imeli radi tudi večkrat.

Počasi je prišel čas, ko smo hčere, ena za drugo, odhajale na šolanje v Ljubljano. Se poročile in si ustvarile svoje družine, vendar smo vseeno ohranili tradicijo družinskih kosil pri mami in atu na Benetah. Za naraščaj smo prinesli v hišo še eno manjšo mizo, kjer so jedli naši otroci oz. njuni vnuki.

Mamina bala je bila dolgo let shranjena v stari kredenci, kjer sem jo tudi dobila. Kredenco smo razbili, kar danes zelo obžalujem. Lahko bi jo dala restavrirati, čeprav je bila v res slabem stanju. Ampak so dejanja, ki jih ne moreš več popraviti.

Slovarček:

• župa: juha največkrat kuhana iz govedine
• nudeljčki: rezanci
• tenstan: pražen
• pohana: panirana
• potonke: potonike
• v kuhni: v kuhinji
• sveta stvar: pomembna stvar, vredna posebnega spoštovanja
• kredenca: kos pohištva v kuhinji ali jedilnici, ki se uporablja za shranjevanje jedilnega pribora, krožnikov, steklovin

Kraj: Benete
Datum: 1950
Avtor: Nada Lomovšek
Zbirka: Nada Lomovšek
Fotografirano: 1. 2. 2024
Oblika: predmeti