1954 Cerknica – Z avtobusom

S tem avtobusom so se borci iz Starega trga vračali z neke slovesnosti, verjetno z odkritja kakšnega od spomenikov. Da so šli potniki in šofer na dva deci, so se  ustavili v Cerknici pred Žajfnco, kjer je nastalo več fotografij. Verjetno je to šofer, ki se je nastavil pred avtobus. Zagotovo je bilo vozilo še ostanek iz druge svetovne vojne. Zasledili smo ga na večih fotografijah iz Starega trga iz tistih časov.

Kadar je kdo iz vasi moral v Ljubljano, je to vedela cela vas že par dni prej. Moški so to objavili v službi, ali gostilni. Če je v analizi svojega časa ugotovil, da bo nekaj prostega časa pred odhodom avtobusa za nazaj, je zbiral naročila, kaj in od kje naj komu kaj prinese. Običajno je bilo to nekaj, kar se v domači železnini ni dobilo, ali pa bi moral čakati, da tisto stvar naročijo.

Ženske pa so imele malo več skrbi. Najbolj jih je skrbelo, ali bo dobila sedež bolj spredaj, ker ji bo zadaj slabo, pa da bo sedež ob oknu, ki so se pri takratnih avtobusih še niso v celoti odpirala. Tudi one so zbirale naročila. Ena je hotela tako volno, druga spet tako blago, tretja knofe itd.

Potovanje do Ljubljene je bilo bolj ali manj še kar monotono, z enim ali dvema postankoma za 10 do 15 minut. Kljub postankom pa se je v avtobusu tudi kadilo in vedno je bilo kakšni ženski, ali mulcu slabo. Za take primere so si nekateri s seboj vzeli škrnicelj, včasih, pa jih je imel tudi sprevodnik.

V zimskem času se je ne malokrat zgodilo, da je avtobus zdrsnil s ceste v kanal in ni mogel naprej. Takrat je bilo samo po sebi razumljivo, da smo šli vsi ven, tudi če je padal dež ali sneg, in vsi porinili avtobus tako, da se je izvlekel ven iz kanala.

Pot za nazaj je bila vedno bolj pestra. Avtobus se je v Ljubljani napolnil do zadnjega, in če nisi bil vsaj 10 minut pred odhodom tam, ti ni ostalo drugega, kot da si stal. Lahko si si kupil karto z rezervacijo, a velikokrat to ni pomagalo, saj je bilo samo po sebi razumljivo, da boš starejšemu odstopil svoj sedež. So bili pa med starejšimi tudi taki, ki so na to računali in si prav zaradi tega niso kupili rezervacije.

Postanki z odmorom 10 do 15 minut so se za nazaj začeli v Logatcu. Moški so šli skoraj obvezno na dva deci, ženske pa so običajno ostale v avtobusu. Velikokrat je bila naslednja pavza že v Lazah in potem naslednja na Rakeku, kjer se je čakalo na vlak iz Postojne. Od tam naprej so bile pavze pogostejše in daljše. Naslednja v Grahovem, potem na Gornjem jezeru pr Vragu, ki se je včasih kar zavlekla. Pa še potem v Iga vasi, Babnem Polju in Prezidu. Če pa je bil to avtobus, ki so mu rekli Gerovc, pa še v Trščah.

Kako je šoferju in sprevodniku zjutraj uspelo pravočasno vstati, da sta v dolino pripeljala po voznem redu, par minut gor ali dol, mi še danes ni jasno, saj so bili prejšnji dan vsi dedci iz avtobusa bolj ali manj nažgani, ko so prišli domov. Tudi taki, ki se ga doma običajno niso nalosali.

Ne čudim pa se, da so ženske ob vrnitvi najprej izdihnile tisti znani vzdihljaj:
“No, pa smo srjčnu pršl’ damu!”

Slovarček:

• No,  pa smo srjčnu pršl’ damu!: No, pa smo srečno prišli domov

Prispevek je napisal: Franc Zabukovec – Bunkar.

Kraj: Cerknica
Datum: 1954
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 27. 6. 2014
Oblika: negativ