1965 Kozarišče – Pred Teksasom
Pred davnimi leti je bilo v pristavi spokojno odmaknjenega gradu Snežnik gostišče, za katero pravzaprav ne vem, kako se je uradno imenovalo, saj smo ga vsi poznali le kot Teksas, to pa zato, ker naj bi se tam odvijale razkošne pojedine in menda tudi bolj ali manj hrupne in razuzdane pijanske zabave … Za te vrste vzdevek je bil dovolj le en tak dogodek ali zgolj iz zavisti porojena domneva o njem. Vsekakor pa so imeli odlično kuhinjo. Tja je na divjačino s kruhovimi cmoki in pohorsko omleto prihajala gospoda ob blizu in daleč, domačinom pa je bil Teksas prijetno zatočišče za nedeljsko olajšanje po vsakdanjih nevšečnostih … Lastnik ali najemnik Teksasa je pozneje, nekje proti koncu sedemdesetih let ali v začetku osemdesetih zgradil in odprl v Markovcu najboljše gostišče daleč naokoli, ki bi lahko obratovalo noč in dan. Takih gostincev Loška dolina ni imela ne prej ne potem … No, nekaj se pri Gradu končno prav zdaj spet prebuja, pravijo, in držimo pesti za uspeh …
In tole je fotografija neznanega avtorja, (ki bi bil lahko mladi Jože Bavec iz Šmarate ali pa tudi ne) iz tistih časov okoli leta 1965, ki jo hranijo pri Poladinovih v Starem trgu. Na njej je dvorišče lokala s trpežnimi leseno-aluminijastimi stoli in mizami, velikimi marelami in v ozadju s še eno grajsko pristavo. Pred njo je skladovnica lesenih zabojev (za pijačo?), v ozadju cesta na Luiznštajn in menda zaraščeni ostanki nekoč bajno lepe grajske vrtnarije.
Od leve za mizo v sredini sedijo Jože Martinčič, drugi je neznan, spredaj sedi deček Rajko Martinčič, sledi oče in stari oče Anton Martinčič, predzadnji je Ivan Strle Podklancov, zadnji pa neznan moški v klobuku. Drugi gostje okoli miz so prav tako neznani.
Nekoč mi je Celivcov stric, upokojen gozdar iz Retij, povedal tole zgodbo, ki se je zgodila v Teksasu:
France pri šanku sloni, Jože in Lojze pa za mizo kruh v vino pomakata pa skozi okno ven mečeta, ker so se Francetove goske tam pasle. Goske so ga tako rade pobirale! Čez enih deset minut so se začele pa na glavo metati, pa po tleh padati! Pa vse sorte zganjati – ker so bile pijane.
Jože pa pravi prav resno Francetu:
»So tvoje le-one goske?«
»So,« pravi France.
»Nekaj ni prav z njimi,« pravi Jože. »Glej, kaj delajo: kar na glavo pikirajo pa po tleh se valjajo. Menda so kaj bolne … Po mojem ne bodo dolgo … Če češ kaj imeti od njih, najboljše, da jim kar precej glave posekaš!«
France gleda, vidi, kakšne so goske – pa zgine ven.
Je šel po sekiro, pa je res vsem šestim goskam glave posekal!
Potem so mu pa povedali …
Viri:
- Rajko Martinčič, Stari trg, maj 2025, ustno
- M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, zal. Kmečki glas 2004
Kraj: Kozarišče, pristava gradu Snežnik
Datum: 1965
Avtor: ni znan (Jože Bavec, Šmarata?)
Zbirka: Rajko Martinčič
Skenirano: 7. 5. 2025
Oblika: fotografija
Stare slike 
Ženski, ki sedita skrajno desno, imata na sebi krili “teritalki”, kakršna so bila takrat silno moderna in imenitna. Drobno plisirano sintetično blago terital je bilo nezmečkljivo in je pomenilo neznanski napredek v primerjavi z drugimi blagi, ki jih je bilo treba vsakič znova zalikati v gube, če naj bi plisiranka ne bila navadna cunja. Ta temna krila v črni, modri in rjavi barvi so bila kupljena v Italiji, enako kot plašči “šuškavci” in pisane rute iz zoprno drseče viskoze, kar vse je vedno bolj preplavljalo Jugoslavijo. Sledile pa so kavbojke, precej rdečkasto zlato in kava.
Všeč mi jeVšeč mi je
Drugi z
Všeč mi jeVšeč mi je
Zadaj na sliki gresta moški in ženska proti gostilni, ženska je oblečena v hlače a je bilo za tiste čase normalno ?
Všeč mi jeLiked by 1 person
Normalno. Še vroče hlačke so se nosile.
Všeč mi jeVšeč mi je
Moški s kravato je podoben gospodu Šmitu .Imena se ne spomnim. Njegova žena Danica je bila oskrbnica v gradu.
Všeč mi jeLiked by 1 person
K meni je v veliko veselje prispelo tudi naslednje sporočilo:
Priznam, posnetek je moj.
Drugi z leve pri sprednjem omizju v črni srajci je Oščiev ata (Franc Avsec st., Šmarata 1), četrti (s kravato) pa je (po mojem!) Šmit (Šmid?), ki je bil takrat oskrbnik v gradu. Če bi bila fotografija v desno še enkrat širša, bi bil viden tudi vogal gostilne s stopnicami in vhodom v lokal, poleg vogala pa bi zagotovo stal Poladinov moped.
Lep pozdrav vsem.
Valétov Jože
Všeč mi jeLiked by 1 person
Tipična gostilniška oprema tistega časa so bili prepoznavni stoli in pa mize na fotografiji. Aluminijske cevi ter lesene letvice sedišč ter naslonov, pobarvane največkrat v zeleni, lahko pa tudi v drugih živahnih barvah, so bili prepoznavni znaki izdelkov proizvajalca Jadran iz Zagreba. Ena izmed značilnosti, poleg majhne teže, je bil tudi značilni zvok, bolje rečeno hrup, ob njihovem premikanju na trdih podlagah. Stoli so bili običajno brez stranskih naslonov za roke z lesenim zaključkom zgoraj, ponekod pa tudi z njimi. Danes so jih običajno nadomestili plastične izvedbe, pri katerih včasih pri čisti plastiki ne veš več, če se ne bodo kar lepo posedli pod uporabnikom. Je pa ponudba danes teh izdelkov v kombinaciji kovine in plastike zelo široka.
Všeč mi jeLiked by 1 person