1935 Ljubljana – Reklame

Reklamam danes rečemo oglasi, zapeljevanju morebitnih kupcev našega izdelka pa stiki z javnostmi. Med listanjem po arhiviranih časnikih sem se pogosto ustavil ob teh sestavinah časopisnih strani. Ker znajo na prav poseben način pričarati privid nekdanjega. Vse reklame v tem prispevku so iz časnika Jutro iz leta 1935, stare so 90 let.

Pred skoraj sto leti so bili časopisi za naše oko manj privlačni, saj še ni bilo tehničnih možnosti za bolj kakovosten tisk. Vizualno podobo so bolj ali manj krojile različne pisave (fonti) in postavitev vsebine na strani. Fotografije, ki danes v medijih prevladujejo, so bile videti precej uborno. Črno-bele in pogosto razmazane, neostre, natisnjene z uporabo klišejev. To je bila tehnologija, ko so fotografijo najprej spremenili v vzorec pik (raster), tako spremenjeno sliko prenesli na cinkovo ploščo, jo s posebnim postopkom spremenili v reliefno sliko – kliše in tega vstavili med besedilo v tiskarski formi, ki je šla nato v tiskarski stroj.

Rudi Metelko, ki je vodil arhiv fotografij uredništva časnika Delo, mi je povedal, da je na začetku šestdesetih let skrbel tudi za arhiv klišejev Slovenskega poročevalca. Klišeji, slike v formatu reliefne kovinske plošče, so skupaj tehtali pet ton in kasneje z vpeljavo novih tiskarskih postopkov postali neuporabni.

Zato ne čudi, da so se oglaševalci tedaj zatekali k ilustriranju, k risanim izdelkom, ki so v tisku izpadli dosti bolje od fotografij.

Tedanji oglasi se nam v primerjavi z današnjimi zdijo še zelo preprosti, celo naivni. Vendar oglaševalci že kar obvladajo psihologijo množic, nekatera temeljna pravila zapeljevanja so že tu.

Recimo:

• Najprej predstavi problem, nato rešitev – seveda svojo.
• Obljubi nemogoče, a tako, da te ne morejo ujeti ne za rep ne za glavo: ohranitev mladosti, izstopajoča kakovost naproti podobnim izdelkom, znaten dvig življenjske energije, boljše počutje … Le kdo bi lahko dokazal, da temu ni tako!
• Tudi razsodne ljudi popade naivnost, ko gre za zdravje, uspeh v ljubezni, lepoto in skladno telo, prestiž ali finančni uspeh …

Oglasi so seveda lahko tudi koristni, saj nas seznanijo z novimi izdelki in s podrobnostmi, kako kakšna reč deluje – česar sicer ne bi vedeli. Največkrat pa so tu le zato, da tisto reč prodajo – narediti je menda danes lažje kot prodati.

Nekdo je to vedel že pred 90 leti in objavil v časniku ta oglas za zaposlitev.

Oglasi so se od teh medvojnih let zelo izpopolnili, prešli v revijalni tisk in nato na televizijo. Prav pri nas smo imeli mnoge odlično zasnovane in izdelane tv oglase. Kdo se ne spomni legendarnega video oglasa Slovenija, moja dežela, ki so ga naredili v marketinškem studiu znotraj hiše ČGP Delo? Ali pa oglasov Frutek, Rad imam mleko ali tistega, ki je bil posnet na Cerkniškem jezeru za Belinko.

Danes so nekateri oglasi tudi bolj domiselni. Kadar se prodajajo čudežne učinkovine, jih je odkrila neka babica iz Sibirije ali čudaški doktor, ki ga sicer Google ne najde. Farmacevtska industrija (v svetu druga najmočnejša panoga za naftno in pred avtomobilsko industrijo) si puli lase, saj jo bo babica izpodrinila s trga. Učinkovina je namreč iz povsem naravnih sestavin (konkurenčne niso), Sibirci so jo tradicionalno uporabljali že stoletja (ostalo je novotarija)… in tako naprej. Najbolj dolgočasni so tisti, ki obljubljajo, da bo to in to “kar xx odstotkov ceneje”!

Zadnja dva oglasa sta bolj obvestili. Tu izvemo, da je bil zvočni film še vedno nekaj posebnega, saj tega sicer ne bi posebej oglaševali. In da bo Marlene ob devet in četrt igrala v prekrasnem velefilmu. Naj bo.

Slovarček:

• bonbon Kiki: je bil izdelek tovarne Union iz Zagreba, danes Kraš. Ostalih oglaševalcev ne poznam.

Viri:

• dlib.si: časnik Jutro, 1935

Kraj: Ljubljana
Datum: 1935
Avtor: neznan
Zbirka: spletna stran dLib.si
Skenirano: —
Oblika: datoteke