1943 Nadlesk/Sv. Urh nad Ljubljano – Vinko Gavez

Na fotografiji, ki jo je leta 1936 izdelal Foto Hudnik, je Vinko Gavez iz Lače vasi pri Ljutomeru. Takrat še ni bil poročen, čez nekaj let pa je že imel ženo iz Nadleska in sina z njo.

Vinko Gavez je tukaj v uniformi orožnika Kraljevine Jugoslavije. Do napada na Beograd je služboval pri orožniški komandi, po nacističnem bombardiranju prestolnice pa je prišel v Slovenijo na ženin dom.

Slika prikazuje dobro opremljenega in zaščitenega Vinka Gaveza na motorju. Prizorišče je isto kot na zgornji sliki, domnevno v Beogradu.

Ta fotografija Vinka Gaveza pa je iz knjige Štefanije Ravnikar Podbevšek Sveti Urh. Enaka ali zelo podobna je tudi v muzeju na Svetem Urhu, kjer sta zapisana Gavezova datuma rojstva in smrti.

Fotografijo je Vinko podaril svoji Ivanki in nanjo 14. marca 1940 s pisavo, ki razkriva urejenega človeka z občutkom za lepoto, ganljivo zapisal: Moji Ivanki v vedni spomin. Dodal je še letnico nastanka slike: leta 1936, ko je imel 28 let in brčice.

Kako pa je prišlo do tega zapisa?

Pred več kot tridesetimi leti sem po službeni dolžnosti tudi leta 1942 rojenega brusilca Jožeta Gaveza v Kovinoplastiki vprašala po poklicu očeta, morebitnih boleznih in vzroku smrti. Rekel je: “Orožnik, ubit leta 1943 pri Urhu nad Ljubljano. Nisem ga poznal.” A ker pretresljivi podatek za nadaljnje delo ni bil pomemben, je ostal le zabeležen z drugimi vred.

Pred dnevi pa sem se na prijateljsko povabilo znašla pri Sv. Urhu, med drugim tudi v kleteh nekdanje mežnarije in medvojnih mučilnicah, zdaj pa vzorno urejenem muzeju, in tam med še nekaj znano zvenečimi priimki domobranskih žrtev našla zapis: Vinko Gavez, Stari trg pri Ložu, ubit 4. 12. 1943. Edini s tem tudi sicer redkim priimkom in edini od tako daleč – večina žrtev je bila iz okolice Ljubljane – ne more biti drugi kot Jožetov oče … V spominu je počasi vstala podoba njegovega sina in podatkov, ki jih je povedal … Vesolje očitno ni hotelo, da se pozabi nanje …

Najprej sem pomislila na Jožetovo vdovo, ki bi morda kaj vedela o tastu, a me je prva poizvedba usmerila k Vampljevim v Nadlesk, kjer je Gavezov osiroteli sin Jože odraščal in živel skoraj trideset let, medtem ko je mama delala v Ljubljani. Tam sem dobila slike in zapise o njegovem očetu, ki jih povzemam iz knjige Štefanije Ravnikar Podbevšek Sveti Urh:

Dne 3. decembra 1943 okoli druge ure ponoči so domobranci s srednje tehnične šole zaprli in zastražili Frankopansko ulico v Ljubljani. Vdrli so v hišo št. 21, kjer je pri svoji sestri Mariji Simčič stanoval 35-letni orožnik Vinko Gavez, doma iz Lače vasi pri Ljutomeru.

Do napada nemških nacistov na Jugoslavijo je bil Gavez v službi pri orožniški komandi v Beogradu. Ob bombnem napadu je izgubil vse in odšel z ženo in otrokom v Slovenijo. Nekaj mesecev je živel z družino na ženinem domu v Nadlesku, nato se je preselil k sestri v Ljubljano in še naprej vzdrževal zvezo z Nadleskom, kamor so v hišo njegove tašče stalno prihajali partizani.

Po kapitulaciji Italije je pogosto odhajal v Nadlesk. Prisilno mobilizirani belogardisti so se vračali na svoje domove in mu dajali podatke o gibanju domobrancev in Nemcev. Z njim je sodeloval domačin S. Š. Osebno ali po kakšnem zanesljivem človeku sta obveščala partizane.

Dva dni pred aretacijo je bil Gavez še na terenu v okolici Starega trga. Domobranci so opazovali, kdaj je prišel na ženin dom, kod se je gibal in kdaj je odšel nazaj v Ljubljano. Posebej so se zanimali zanj trije K. bratje: F., J. in J. Obvestili so domobrance na Srednji tehnični šoli v Ljubljani. Njihov pajdaš J. Ž. iz V. pri Starem trgu je izsledil Gavezovo bivališče.

Štirje maskirani domobranci z lasuljami, bradami in brki so tiste noči prišli v stanovanje in Gavezu ukazali, da mora z njimi na zaslišanje v šentpetrsko vojašnico. Kot vse druge, so tudi njega priganjali, naj se hitro obleče. Mislil je, da bo moral v internacijo, zato je oblekel zimsko obleko in suknjo. V listnico je dal 20.000 italijanskih lir, v mali žep suknjiča pa je potisnil zlato uro, dragocen družinski spomin.

Ko je zapustil stanovanje, ni smel nihče k oknu, da bi videl, kam bodo Gaveza odpeljali. Žena je spremila moža do vežnih vrat in pred hišo videla več domobrancev. Hotela je oditi z možem, a so jo surovo zavrnili, na njeno vprašanje, kam ga ženejo pa ji je nekdo dejal, naj gre vprašat Hacina. Med domobranci, ki so prišli aretirat Gaveza sta bila tudi omenjeni J. Ž. in S. Š, ki je bil telegrafist v Srednji tehnični šoli. Ž. je že tedaj dobro poznal morišče na Sv. Urhu, nedolgo po Gavezovi aretaciji pa se je za stalno preselil na grič in postal član urhovske posadke.

Avtobus, ki je čakal na Gaveza, je stal v sosednji ulici. V njem je bilo že več aretirancev. Ko je odpeljal, je ostala Frankopanska ulica še vso noč in naslednje jutro zastražena.

Gavezova žena je odšla že prvi dan po moževi aretaciji v šentpetrsko vojašnico. Tamkajšnji domobranci so ji dejali, da aretirance še vedno zaslišujejo in da bodo že prišli domov. S podobnimi lažmi so jo še večkrat odpravili. Pošiljali so jo v belgijsko vojašnico, kjer so trdili, da mora biti njen mož v šentpetrski. Po neuspešnem iskanju in poizvedovanju po vojašnicah in zaporih, sta se Gavezova žena in sestra odpravili k policijskemu šefu L. H. Nejevoljen ju je poslušal in nazadnje s posmehom vprašal:” Zakaj pa sta dopustili, da je sredi noči odšel z domobranci?”

Šele po osvoboditvi so Gavezovi sorodniki izvedeli, kam je izginil. V enem izmed grobov na Sv. Urhu je ležalo sedem trupel, med njimi tudi Gavezovo. Vseh sedem žrtev so urhovci zverinsko pobili. V grobu so ležale zvezane z bodečo žico, tako da se je po dvoje trupel stikalo s hrbti. Vsa so bila gola. Nekaj obleke je ležalo posebej v jami in vmes je bil tudi Gavezov suknjič. V malem gornjem žepu je žena našla zlato uro, ki je morilci niso našli.

Tako so svojci izvedeli, da se je trem bratom Gavezom, ki so jih ustaši pobili na njihovem domu v Lači vasi, pridružil še četrti na Sv. Urhu.

Vinko Gavez je skupaj s 122 drugimi žrtvami pokopan pri svetem Urhu nad Ljubljano v grobnici pod spomenikom, ki je delo arhitekta Borisa Kobeta in kiparjev Karla Putriha in Zdenka Kalina.