1945 Slovenija – Partizanski fotoreporter Rudi Vaupotič (1919–2003)

Rudi Vaupotič pri povečevanju fotografij, Fotosekcija GŠS 28. marca 1945. Foto France Cerar

Rudi Vaupotič fotograf in snemalec se je rodil 24. marca 1919 v Mariboru. Po smrti staršev je moral kot štirinajstleten fantič v zavod v Maribor. Fotografski poklic ga v začetku ni ravno veselil, v zavodu so mu ga namreč kar določili. Njegova prva zaposlitev je bila na Jesenicah, od koder je prišel kot fotografski pomočnik v atelje Julijane Šelhaus v Škofji Loki. Pri Šelhausovih je za OF leta 1941/42 skrivaj izdeloval dvojnike fotografij okupatorjevih zločinov. Tam je delal v letih 1939–42, ko je odšel za leto dni v Celovec. Tu je bil zaposlen pri Tolingerju, kjer so nekaj časa delali tudi Edi Šelhaus, Vili Kramer in Stane Rode.

V Celovcu je dobil poziv v nemško vojsko, zato je 23. avgusta 1943 vstopil v Kamniški bataljon. Na Dolenjskem se je po kapitulaciji Italije priključil Dolenjskemu odredu, v katerem je bilo precej borcev Kamniškega bataljona. To je bila dinamična partizanska enota in njena glavna naloga je bila izvajanje bliskovitih akcij. “Ves ta čas je dogajanja okrog mene beležilo le moje oko, ker nikakor nisem imel sreče, da bi prišel do fotoaparata.” Ravno omenjeno dejstvo je prispevalo, da se je ohranilo le nekaj njegovih medvojnih fotografij.

Konec februarja 1945 je pridružil Fotosekciji GŠ, ki je bila takrat v Vojni vasi pri Črnomlju. Za dva meseca se je preselil v fotografski laboratorij. »Takrat še nisem bil fotoreporter kot Stane Viršek in France Cerar, saj nisem hodil na teren. Moje delo je bilo pač strogo omejeno na dejavnost v fotolaboratoriju. Z vprašanji našega dela se nisem srečeval, ker je zato skrbel tovariš Viršek. Navsezadnje bi lahko rekel, da so bili ti dnevi dokaj enolični. Dneve smo navadno preležali, noči pa so bile naš delovni čas.«

V tistem času je zabeležil nekaj liričnih posnetkov pomladi ter ljudi v Beli krajini, ki so sodelovali s partizani.

Ko je 4. armada prodirala proti Trstu, so bili Cerar, Smolej in Vaupotič določeni, da spremljajo napredovanje armade s fotoaparati. Ko so prišli v Sežano, so bili priče topovskih napadov s hriba na Opčinah.

Pogled na celice in mučilniške stebre v tržaški Rižarni 2. maja 1945.

Angleški oficir v pogovoru s partizanom, Trst 2. Maja 1945.

V Ljubljano je prišel junija 1945 in postal fotoreporter v Tiskovnem uradu, 1945–46 fotograf pri Slovenija filmu, od 1947 pa filmski snemalec pri Triglav filmu, kjer je razvil svojo nadarjenost.

Vojaška parada v Ljubljani ob prvi obletnici osvoboditve Beograda, Ljubljana 20. oktobra 1945

Vaupotič je kot direktor fotografije sodeloval pri preko šestdesetih filmih, od tega pri petnajstih celovečernih. Leta 1967 je prejel nagrado Prešernovega sklada za »snemalno delo pri kratkem filmu Podobe iz sanj in celovečernem igranem filmu Zgodba, ki je ni«, leta 2003 pa Badjurovo nagrado, ki se podeljuje za življenjsko delo na filmskem področju. Umrl je v Ljubljani 26. Junija 2003.

Viri:

• Dejan Vončina, Franc Fabec: Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945, Založba Modrijan, 2005
• Silvo Teršek, Rudi Vaupotič: Noči so bile naš delovni čas …, TV – 15, 4.1.1971, str. 14
• Fototeka Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Kraj: Slovenija
Datum: 1945
Avtor: France Cerar, Rudi Vaupotič
Zbirka: Dejan Vončina
Skenirano: neznano
Oblika: datoteke