1952 Kamnik – Jana

Rojena leta 1951 na Jesenicah, ko se je ob obisku mame Mimice in očeta Janeza na Bledu odločila za samostojno pot.

Oče Janez Zupančič (1929–1999) je mamo (ženo) Marijo Mimi Likar (1931–1991) spoznal že v času bivanja v Apaški dolini, kamor je bila preseljena tudi družina Likar iz Stražišča. Zaposlil se je najprej v Ljutomeru. Žena Marija pa se je zaposlila na Viru pri Domžalah in stanovala pri sestrični (Avbelj). Po pozivu za odhod v vojsko sta se poročila. Marija je dobila službo in stanovanje v Kamniku. Nekaj čas je pri njej živela tudi njena mama (Ivana Likar). Ob vrnitvi iz služenja vojaškega roka je prišel bolan domov (malarija). Po ozdravitvi se je zaposlil v Kamniški smodnišnici. Opravil je razne tečaje in osnovna usposabljanja ter leta 1955 dobil službo v Ljudski Milici na Bledu. Hčerka Jana se je rodila nekaj mesecev pred poroko na Jesenicah, druga hči Darja pa tri leta kasneje.

Po prvih letih življenja v Kamniku je začela mala Jana svoj pohod po prelepi Sloveniji. Že v Kamniku je odšla sama na potep, poslušat cerkveni zvon v nedeljo ob 12. uri. Panika je bila nepopisna.

Preselili so se na Bled, kjer so najprej bivali v »Hotelu Petran« – Mlino 42.

Bled – furmanska in romarska gostilna Petran v Mlinem je v sredini 19. stoletja prerasla v hotel.

»Hotelu Petran« – Mlino 42 v vsem svojem sijaju.

Pri Petranu na Mlinem na obali blejskega jezera je bila najprej stara furmanska in romarska gostilna. Jera Klinar je po vdovstvu vodila gostišče od leta 1838 do svoje smrti leta 1893. Okoli leta 1875 so dozidali eno nadstropje. Hotel Petran je bil prvi hotel na Bledu v slovenski lasti. Po prvi svetovni vojni je bil še povečan in je lahko ponudil 100 postelj. Po drugi svetovni vojni ga je nekaj časa zasedala vojska, nato stanovalci. Porušen je bil leta 1975.

Pred prvo svetovno vojno je bilo na Bledu šest hotelov: Park-Mallner, Luisina kopel (1922 preurejen v hotel Toplice), Petran, Steidl in blizu železniške postaje Bled – jezero še Triglav in Evropa. Poleg tega je bilo 12 gostiln, nekaj vil in privatnikov. Skupno je bilo na razpolago nad 400 sob, oziroma okrog 1100 postelj. Hotel Petran je imel 100 postelj. Hotel Petran je bil eden najstarejših blejskih hotelov, znan po dobri kuhinji. V njem je med drugimi obedoval knez Metternich.

Danes je na mestu, kjer je stal hotel, poleti plaža za kopalce, seveda “neuradno”. Zemljišče je z denacionalizacijskim postopkom dobilo novega lastnika.

Zadnja stran razglednice, poslane leta 1923, v lasti Gorenjskega muzeja Kranj. Razglednico natisnila Knjigarna Hočevar Bled.

Osnovno šolo je tako začela obiskovati na Bledu leta 1958. Pot v šolo jo je vodila od hotela Petran na Milnem, kjer so stanovali pa vse ob jezeru mimo hotela Toplice, Park hotela, do Vile Prešeren in navzgor po poti in stopnicah mimo cerkve do šole pod gradom. Prostori so bili del župnišča, kar so tudi sedaj. Takrat pa so bili v spodnjih prostorih trgovska skladišča Koloniale Bled, v nadstropju pa razredi od 1-3 v treh izmenah. V zimskem času so si otroci skrajšali pot tako, da so šli preko jezera po zaledeneli površini. Poleg skrajšane poti je bilo tu še obilo veselja ob drsanju.

V petem razredu so se iz Hotela Petran preselili v miličniški blok na Dobah (predel Bleda). Pot v šolo se je skrajšala na polovico.

Na Bledu je stkala vrsto prijateljstev, saj je njena komunikativnost in prijaznost vedno naletela na pozitiven odziv. Velik pozitiven vpliv nanjo pa je v veliki meri prispevala njena teta in učiteljica Marija. Vključila se je tudi v Planinsko zvezo Slovenije leta 1961, bila članica Strelske družine »Brata Rus« Bled, Zveze mladine Jugoslavije leta 1965 na Bledu.

Priznanje Strelske družine »Brata Rus« Bled – Diploma za doseženo odlično mesto z zračno puško 1963.

Pohvalo ZZB NOV Okraja Kranj za udeležbo, sodelovanje in pomoč pri zimskošportni prireditvi OB OBLETNICI DRAŽGOŠKE BITKE 1963 IN 1965 PO POTEH PARTIZANSKE JELOVICE (smučarski teki).

Osnovna šola prof. dr. Josipa-Plemlja na Bledu ima dolgo zgodovino. Šola je poimenovana po znamenitem matematiku prof. dr. Josipu Plemlju, prvem profesorju matematike na univerzi v Ljubljani, po 1. svetovni vojni je bil izvoljen za prvega rektorja slovenske univerze, matematiko pa je predaval vse do upokojitve leta 1957. Šolsko poslopje ob Prešernovi cesti je preživelo obe svetovni vojni. Med prvo, v letih med 1914 in 1918, je bila v njem vojaška bolnica, med drugo, v času nemške okupacije, pa je bila tam Nemška ljudska šola z nemškim učnim jezikom. V poslopju so bili tudi brezplačni večerni tečaji nemščine za odrasle, kmetijska in obrtna šola, občasno pa je stavba služila tudi nemški policiji in vojski. Od marca 1945 do osvoboditve je bila v njej vojaška bolnica. Po osvoboditvi je šola začela delovati 29. 5. 1945. Pouk je potekal v skrčenem obsegu, ker je primanjkovalo učiteljev. Šola je imela šest razredov s tremi vzporednicami (paralelkami). Vanjo se je vpisalo 334 otrok, poučevalo pa jih je 7 učiteljev. Primanjkovalo je učbenikov in drugih učnih pripomočkov, zato je bilo delo oteženo. Leta 1972 je Bled dobil novo šolsko poslopje ob Seliški cesti, kjer je še danes. Ob 25-letnici OŠ na Bledu leta 1997 so organizirali svečanost, ki so se je udeležili posebej povabljeni gostje, nekoč učenci in učitelji šole. Med njimi tudi Marija Stare, najstarejša blejska učiteljica po 2. Svetovni vojni.

Marija Stare je sestra Janinega očeta in njena učiteljica v 3. in 5. razredu.

Sledila je nova selitev. Oče Janez je dobil službo v njemu domači Notranjski. Bil je premeščen na Postajo milice v Cerknico. Stanovanje pa so dobili v Begunjah. Tako je Jana zopet vzela pot pod noge in hodila v Osnovno šolo Cerknica 65/66 v osmi razred in ga izdelala s prav dobrim uspehom. Po končani Osnovni šoli je želela nadaljevati šolanje pedagoške smeri po vzgledu njene tete Marije Stare. Vendar so se zaradi domačih razmer, bolna mama, šoloobvezna sestra in nizka plača očeta, sanje razblinile. S komaj petnajstimi leti je odšla na delo v tovarno Brest oddelek furnirnica. Kljub vsemu je oče začel zidati hišo na Rakeku. Tako je bila Jana razpeta med delom v tovarni, hišnimi opravili v Begunjah in pomoči očetu pri zidavi hiše na Rakeku.

Še vedno je našla čas za druženje s prijatelji, obisk kina, družabnih prireditev ter se vključila v delo mladinske organizacije, sindikata, OO ZK na Brestu, ZPM in KO SZDL Rakek.

Tako je na pustni zabavi v stari Brestovi menzi (Sedaj Kekec bar in ostali) srečala »frajerja z avtom« in iz poznanstva se je razvila ljubezen, ki je pripeljala do poroke.

Kako je potekala poroka med Jano in mano.

Na dan poroke, 17. 10. 1970, pa je šlo vse narobe. Avto sva že prejšnji dan odpeljala v Ljubljano, da bova na dan poroke zvečer odšla iz Ljubljane v Maribor. Prespala sva v sobi, in ker se je izredno ohladilo, odeje pa so bile v avtu, sva prespala noč pod plašči. Zjutraj pa presenečenje. Prevoza ni bilo. Soseda Andreja Gregoriča, ki naj bi naju s pričo pobral, ni in ni bilo. Kasneje je povedal, da je moral pomagati vžgati avto takratnemu sodniku s sodišča na Rakeku. No, končno smo se odpeljali, pa zopet nov problem. Zbolela je frizerka. Andrej nas je odpeljal do Logatca, tu je Jani in njeni priči Darinki uspelo na hitro dobiti frizuri. Prišli smo na Magistrat pa nov zaplet, moje priče brata Milana ni bilo. Zaradi mraza avto, s katerim naj bi se pripeljala z Ravnika na Blokah Janin oče in stric, ni vžgal, zato tudi nista na Rakeku pobrala še mojega očeta in brata. Rešitelj je bil zopet Andrej. Vskočil je kot moja priča. Ko smo že slišali obvezne napotke in podpisali ustrezne papirje, izmenjali prstane, nas je postrojil še fotograf. Končno so prišli tudi izgubljeni v mrazu. V spominu mi ostajata dve fini dami s klobuki v ozadju poročne dvorane. Izkazalo se je, da sta prišli na poroko mamina teta Albina in njena hčerka Milica. Z magistrata smo se odpeljali k Janinemu stricu Stanku in teti Jožici na kavo. Pa spet nesreča, od kavne skodelice, ki je bila namenjena k ustom, se je odlomil ročaj in kava se je preselila na belo poročno obleko, ki jo je teti in priči uspelo na hitro očistiti.

Iz Ljubljane smo se odpeljali na Bled, k Janini teti Mariji Stare, kjer je bilo glavno slavje. Zvečer naju je Andrej odpeljal v Ljubljano do najinega avta in odpeljala sva se v Maribor novim prigodam naproti.

Jana v zrelih letih na podelitvi diplome hčerki Špelci, vnuk Jurij pa nič.

Po poroki je kljub trem hčerkam (Špelca, Urška, Manca) našla čas za študij ob delu. Prav tako pa tudi na področju Zveze prijateljev mladine, kjer je med drugim aktivno delovala ne le v krajevnem in občinskem merilu, pač pa tudi kot članica predsedstva ZPM Slovenije. Za svoje delo na tem področju je prejela bronasto, srebrno in zlato značko JSKD in priznanje OF. Je ustanovna članica Klekljarske sekcije KD RAK Rakek, za kar je prejela posebno priznanje. Svoje izdelke je razstavljala v okviru Klekljarske sekcije, imela je tudi svojo lastno razstavo v Knjižnici Rakek in kot članica ČD Rakek tudi v okviru čebelarske razstave.

Detajl s samostojne razstave v Knjižnici Ivana Matičiča na Rakeku.

Letos mineva 55 let od tistih dogodkov in z Jano uživava v vlogi babice in dedka z najinimi šestimi vnukinjami in vnuki. Jana uživa v klekljanju, pletenju in zlaganju sestavljank, branju knjig in reševanju križank; jaz pa v čebelarstvu in pisanju.