1944 Ljubljana – Družina Krištof

Ignac Krištof, rojen 1893, napreden Slovenec. Po razpadu stare Jugoslavije se je 13. 7. 1940 vrnil od vojakov. Že od vsega začetka je bil vključen v vodstvo OF, ki je štiri leta organiziralo in vodilo upor v osrčju naše domovine, v Ljubljani

Zaradi svojega udejstvovanja je bil konec leta 1942 deportiran v taborišče Padovo, kjer je ostal do septembra 1943, ko je kapitulirala Italija. Iz obsežne korespondence domačega arhiva (dopisnic in redkih pisem) je razvidna takratna povezanost vseh udeležencev in kalvarija taboriščnikov.

Iz le tega je razvidna organizacija pošiljanja »zavitkov« tako so imenovali verjetno pakete in pošte, ki so jih pošiljali v taborišča v Italiji. Zaradi tesno zaprte okupirane Ljubljane (Provinca Ljubljana), od koder skoraj ni prišel noben zavitek pa tudi malo pošte v internacijo, so organizirali več ilegalnih poti. Zavitke so prenesli železničarji do Rakeka, tu nekatere posredovali naprej do Postojne v Železniško skladišče, kjer sta delala Matija Pirman in Alojz Juvančič brat mojega očeta (Postumia – Grotte), ki je bila na Italijanskem ozemlju, nekatere pa poslali neposredno. Imeli so sistem označevanja, številčenja zavitkov, da so vedeli, ali je pošiljka prispela. Zaradi omejitve števila prejetih zavitkov in pošte ter števila oddane pošte so se tudi tu posluževali sličnih poti.

V taborišču Padova sta bila tudi Alojz Mahnič, mož Nacetove hčerke Irene in Josip – Pepi Juvančič, brat mojega očeta. V taborišču Treviso je bil Milan Urh Karmelo iz Cerknice, vajenec in pomočnik v krojaški delavnici mojega očeta. V istem času je bil v taborišču pri Puli tudi Jože Arko, mož Marije Juvančič, sestre mojega očeta.

Nace se je po kapitulaciji Italije, vrnitvi iz internacije takoj vključil v delo OF v Ljubljani. Konec leta 1944 so ga ponovno zaprli. 8. 1. 1945 se je zadnjič oglasil mojemu očetu s pismom iz sodnih zaporov v Ljubljani. Po obsodbi, ko je bil že pomiloščen, so ga 4.5.1945 skupaj z njegovimi sotovariši aktivisti OF, domobranci pripeljali iz ljubljanskih zaporov v Smrečje pri Turjaku, jih zverinsko mučili in pobili 4. 5. 1945. V skupini je bilo 26 partizanov in aktivistov OF. Pokopan je skupaj z ostalimi pobitimi na Ljubljanskih Žalah.

Žena Albina (1902–1979). Povezanost družin Krištof in Juvančič je bila zelo globoka.

Stanovali so v Ljubljani, Rožna dolina cesta IX. Št. 49. Teto Albino sem poznal kot gospo z veliko začetnico, urejeno, vedno strogega izraza preko dobrodušne notranjosti. Bila pa je tudi nekoliko »šparovna«. Pri njej sem preživel počitnice. Peljala me je v park Tivoli, živalski vrt in v kino. Šla sva v kino Vič in sedela v prvi vrsti. Mislil sem, da je to privilegij, a sem kmalu spoznal zmoto. Gledala sva film Starec in morje. Platno, tedaj že široko, mogoče celo vbočeno (cinemascope) je bilo le nekaj metrov pred nama. Ves čas predstave sem se trdno držal sedeža in čakal, kdaj naju bo odplavilo morje ali pa bo na naju padel čoln ali riba. To je bila res velika preizkušnja. Preživel sem!!!

Sin Janez (1928–2013). Konec leta 1942 deportiran v koncentracijsko taborišče Rab, 18. 12. 1942 pa ga prestavijo v taborišče Padova, kjer je bil že njegov oče Nace. Iz taborišča je bil odpuščen septembra 1943 po kapitulaciji Italije. Kot mlad 14-leten fantič je izkusil vse trpljenje taboriščnega življenja.

Hčerka Milica (1922- 2006) poročena z Joškom Štularjem. Oba sta bila pevca Ljubljanske opere.

Sin Mirko (1937–2019). Najmlajši v družini Krištof. Spominjam se ga predvsem kot nogometnega vratarja – golmana iz Ljubljane. Mislim, da je branil za Ilirijo. Ta je enkrat gostovala na Rakeku (pokalna tekma??). Ker je bil večkrat pri nas na Rakeku, se je poznal tudi z našimi nogometaši. Tako je pred tekmo z NK Rakek prišlo do stave. Aleks Domicelj je obljubil »kišto« piva, če tekmo izgubijo. Tekmo je Rakek res dobil z visokim rezultatom, tam nekje 7:6. Pomoč golmana je bila očitna. Za kazen so ga ob vrnitvi v Ljubljano pustili na Rakeku. Aleks pa je držal obljubo. Fantje so družno popili prigarano pivo.

Za zaključek del govora Srečka Knafelca, predsednika Društva Zarja spominov Velike Lašče na slovesnosti v spomin na pobite člane OF, v Smrečju pri Turjaku, 4. maja 2016.

»Zbrali smo se na spominski slovesnosti ob 75-letnici ustanovitve Osvobodilne Fronte na mestu, kjer je bilo 4. maja 1945 v Smrečju nečloveško pokončano kompletno vodstvo OF, ki je štiri leta organiziralo in vodilo upor v osrčju naše domovine, v Ljubljani, edinem glavnem mestu v II. svetovni vojni v okupirani Evropi, obdanem z bodečo žico. Borili so se proti okupatorju in proti njegovemu peklenskemu načrtu – zbrisati Slovence z liste narodov tega Sveta! Vsako leto posebej ugotavljamo, kako podlo je bilo 5 dni pred uradnim koncem svetovne morije ugonobiti cvet inteligence in delavstva v uporni Ljubljani. Morilci, ti sprevrženi kvazidomoljubi, so danes predmet rehabilitacije s strani pokvarjenih politikov in samooklicanih zgodovinarjev, ki uporabljajo metodo ponavljanja laži do onemoglosti, da bi ta na koncu postala resnica! Pa je učinek ravno nasproten – v nas so prebudili partizanski duh, duh po odporu do laži in sprevračanja zgodovine.

Včasih imam občutek, da s svojim molkom in neaktivnostjo pravzaprav pomagamo rehabilitirati domobransko gibanje, ki po osamosvojitvi neprikrito deluje v smeri stigmatizacije partizanskega odpora in poveličevanja domobranstva. Vojna nam je bila Slovencem vsiljena, brez vsakega dvoma smo bili določeni za izbris iz družine narodov, to vedo celo na nasprotni strani. Pa so vseeno sodelovali z okupatorjem pod pretvezo boja proti komunizmu in sodelovali v preštevilnih zločinih in izdajah Slovencev, ki so se borili samo za svojo domovino. Večina, velika večina partizanov je bila vernih, pa vseeno ni nasedala katoliški propagandi o komunistični nevarnosti, temveč so poslušali glas srca in razuma in so zastavili svoja življenja za svobodo, to najvišjo vrednoto. In to v času, ko se je zdel odpor skoraj brezupen. Izdaje, mučenja in nečloveška obračunavanja z ujetniki, z ranjenci s strani domobrancev so bila preštevilna.

Zakaj sem vam moral povedati to zgodbo? Ker je bilo toliko nesmiselnih smrti in internacij zaradi izdajstev med Slovenci. Ker hočejo poraženci napisati novo zgodovino druge svetovne vojne. Ker se v Sloveniji načrtno in sistematično blati partizanski odpor in Osvobodilno Fronto. Ker si ljudje, ki so bili nečloveško umorjeni tu v Smrečju zaslužijo, da se jih spominjamo kot borcev, ki se niti za trenutek niso bali zastavit svojih življenj za svobodo vseh Slovencev.

Čas je, da se politika neha igrati zgodovino in se začne ukvarjati z realnimi življenjskimi problemi, bolečo zgodovino pa pusti zgodovinarjem.«

Glej povezavo: http://spomeniki.blogspot.com/2014/09/turjak-spomenik-zrtvam-nob-v-smrecju.html