1940 Kaštel Lukšič – Letovanje

Čeprav so se nad Evropo že zgrinjali črni oblaki, je bilo nad jugoslovanskim ozemljem še nekaj vedrine. Keržetovi s sorodniki ali znanci so si privoščili počitek na morju. Izbrali so Kaštel Lukšič na Hrvaški obali. Dopustovali so v septembru, in kot je razvidno s fotografije, je bilo poletje dolgo in vroče.

Kaštel Lukšič je eden od sedmih Kaštelov med Trogirjem in Splitom. Leži v bogati ravnini. Konec 15. stoletja sta brata Nikola in Jerolim Vitturi začela graditi kastel. V tedanji prošnji oblastem sta se zavezala, da bosta okrog samega kastela zgradila naselje, ki ga bosta obdala z visokim obrambnim zidom. Tu so se naselili prebivalci vasi Ostrog, Lažani in Kruševik.

Kastel Viturri so začeli graditi že koncem 15. stoletja, dokončno pa je bil postavljen leta 1564. Gradnjo sta financirala in organizirala brata Vitturi, Nikola in Jerolim. V tedanji prošnji oblastem sta se zavezala, da bosta okoli samega kastela zgradila tudi naselje, ki ga bosta obdala z visokim obrambnim zidom. V naselje so naselili prebivalci srednjeveških vasi Ostrog, Lažani in Kruševik. Na območju Kaštela so plaže združene v šest-kilometrski niz zalivov in kopalnih območjih, ki se skrivajo v senci borovih gozdov.

Takoj po vojni je bil turizem naravnan izrazito sindikalno. Celo najbolj imenitna letovišča, kot je npr. Bled, naj bi služila izključno oddihu delavcev. Posebna skrb je bila namenjena letovanju otrok. V začetku so bile najbolj obiskane planinske koče. Konec štiridesetih in v začetku petdesetih let 20. stoletja pa so Slovenci začeli množično odkrivati Istro in Kvarner, kasneje še Dalmacijo in njene otoke. Razen Visa, seveda. Vsaka firma, ki je kaj dala nase, je imela ob morju, v gorah ali zdraviliških krajih svoje sindikalne objekte. V njih so letovali delavci po subvencioniranih cenah ali celo zastonj. Avtobusi so brezplačno vozili delavce na letovanje tudi v danes najdražja mesta, kot je Dubrovnik. Problem je bil s prehrano turistov. Prejemali so posebne živilske izkaznice. Izdajal jih je pristojni KLO ob predložitvi turistične napotnice za bivanje v določenem kraju in potrdilo domačega KLO-ja, da so pred odhodom oddali vse druge živilske izkaznice. Vse z namenom, da se ne bi kdo okoriščal ali preveč jedel in se zredil. Splošno znano je, da je tudi konfekcije primanjkovalo pa še ta je bila delana po JUS-u. Če si bil tudi ti narejen po JUS-u, je bilo fajn. V nasprotnem primeru so nastopile težave. Močnejši ljudje so imeli predolge hlače ali krila. To je znala rešiti vsaka šivilja ali spretna gospodinja. Veliki suhci, med katere sem spadala tudi sama, so/smo imeli prekratke hlače in krila. Tu pomoči ni bilo, razen če bi si spodaj na hlače prišila kakšno lepo rožnato garnirco, iz kakšnega starega fernika, naprimer. Z nakaznicami so turisti lahko kupovali hrano v posebnih zadrugah ali jedli v gostinskih obratih, če so bili na voljo. Hrane brez nakaznic, le z denarjem, ni bilo mogoče kupiti, razen na črnem trgu. Veliko je bilo enodnevnih izletov, predvsem na morje. Teh so se najbolj veselili otroci. Mame so pripravile popotnico. Spohale so kuro, pripravile malinovec in dodale še kakšno sadje, ki ga je bilo že mogoče odtrgati z domačega drevesa. Betonski otroci so jedli trgovinsko sadje, ki je bilo sezonsko in domače. Pripeljali so ga iz doline reke Neretve ali Makedonije. Jagod sredi zime ni bilo. So bila pa jabolka po sindikalni ceni doma v kleti. Pa ne najboljše kvalitete, dobra pa za pojest. Avtobus je odpeljal zgodaj. Tistega dne otroci niso imeli težav z vstajanjem. Zvečer jih ni bilo treba siliti v posteljo, ker so ob povratku že vsi zaspali na avtobusu. Voda je bila čista, ribe poceni in nihče nas ni gledal postrani in navijal cen. Ateji, če so šli poleg, so sedeli v gostilniški senci in pili pivo. Mame so pazile na otroke, jih hranile in skušale izvleči iz vode. Ko tega niso počele, so nekatere štrikale, kvačkale, se pogovarjale ali pa vse skupaj. Bral ni nihče. Tudi ni gledal v telefon. Otroci so odbrzeli v morje in ostali tam do poznega večera z redkimi presledki, ko jih je zlakotnilo in so prišli na pohano kuro.

Nekaj let kasneje so si nekateri že lahko privoščili fička. Z njim so odhajali tudi na dopust na naš prelepi Jadran v sindikalne domove, prikolice ali kampe. Vanj in nanj so naložili kovčke, hrano, mnogokrat že kuhano (npr. filane paprike), posodje in še sami sebe. Fičko je bil avto, namenjen potovanju na kratke razdalje. Kako je zmogel tako dolgo pot s tako veliko tovora, je še dandanes neznanka za fizike in strojnike. Čeprav je, resnici na ljubo, na povratku v klanec pri Črnem Kalu prenekateri zakuhal.

Podatki o veselih počitnicah sedem mesecev pred svetovno katastrofo.

Slovarček:

• kaštel: iz kastel – utrdba
• KLO: Krajevni ljudski odbor
• JUS: Jugoslovanski standard

Viri:

• https://pag.si/najbolj-znane-utrdbe-v-kastelih/

Kraj: Kaštel Lukšič
Datum: 2. 9. 1940 (fotografija), 1950-1990
Avtor: neznan
Zbirka: Bojan Kerže
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka