1932 Metulje – Po smučkah k maši

• Na Blokah že Mala maša za suknjo vpraša;
• Na Blokah je burja doma;
• Burja ima na Blokah mlade;
• Na Resju ima burja svoj vragov ples;
• Če greš na Bloke greš vragu v roke;
• Na Blokah je 6 mesecev zima, 6 mesecev pa mraz!

Ti izreki so nekoč kar dobro opisovali bloško klimo. A tako kot povsod se je tudi na Blokah vreme spremenilo in le občasno nas spomni na “dobre stare čase” in da vsega vendar še ni konec. Tako je bilo tudi prejšnji teden, v začetku letošnjega oktobra torej. Nekaj dni strupene, mrzle burje, dež in posamezne snežinke, potem pa mirna in jasna noč in zjutraj -7 in vse belo od slane in “trdu k rug”. Tudi uradni vremenarji so se končno navadili, da je treba za planote in mrazišča na Notranjskem vreme posebej napovedati. Ni čudno torej, da so pred davnimi časi Bločani za hojo in drsanje po snegu izumili smuči in to mnogo prej kot drugje po svetu.

Smuči, ta čuden izum je prvi opisoval polihistor J. V. Valvazor v svoji Slavi vojvodine Kranjske že leta 1689. Napisal je, da se kmetje pozimi, ko leži sneg po visokem hribovju, s tako naglico spuščajo v dolino, da presega vsako domišljijo! Tudi duhovnik Jože Bevk – Podgrivarski je za časopis Novice l. 1845 opisal to orodje – šmeče ali plohi da mu pravijo in omenil, da ga najpridnejše rabijo v Metuljah, celo za pot k božji službi. Današnja slika kaže prav tak dan – skupina Metuljcev drsa na smučeh k maši v vaško, podružnično cerkev Sv. Antona Padovanskega, najbrž 17. januarja, ko imajo Metuljci malo žegnanje. Poleg glavnega žegnanja ob godu svetnika, ki mu je posvečena cerkev, to je 13. junija, praznujejo v Metuljah namreč tudi god Sv. Antona Puščavnika, ki goduje v januarju. Ta praznik je bil vedno še posebej spoštovan, ker je Sv. Anton Puščavnik zavetnik živinorejcev in rejcev prašičev. Na ta dan so cerkvi darovali prašičje ude n. pr. suhe krače, plečeta, kakšno klobaso in podobno. S tem darom naj bi si izprosili zdravje pri živini, prašičih in drugih domačih živalih. Cerkveni ključarji so podarjene dobrote nato prodali na licitaciji in izkupiček namenili potrebam domače cerkve.

V Litiji rojeni Metod Badjura, filmski režiser, snemalec in scenarist je leta 1932 posnel večkrat nagrajeni dokumentarni film Bloški smučarji. Temo mu je predlagal brat Rudolf, avtor prvega slovenskega smučarskega učbenika. No in tako je po vsej verjetnosti nastala tudi naša današnja slika. Po poti k cerkvi gredo “po smučeh” ženske, moški in otroci. Nekateri so že v cerkvi, njihove smuči so naslonjene na cerkveni zid. Po vsej verjetnosti gre za igran prizor, saj so vsi zakmašno oblečeni, pri bližnjih hišah pa stojijo firbci. Snega ta dan ni bilo prav veliko in pot do cerkve so vsi opravili brez sicer obvezne palice ali kola.

Poleg omenjenih mož, ki so nam skozi stoletja zapustili opise starosvetnega bloškega smučanja, ne moremo mimo temeljnega dela o bloških smučeh avtorja dr. Borisa Orla z naslovom “Ljudske smuči na Bloški planoti, v Vidovskih hribih in v njih soseščini”, ki je bila izdana l. 1956. V tem delu je avtor temeljito obdelal geografski pregled uporabe ljudskih smuči, natančno je opisal same smuči, sestavne dele in načine izdelave ter popisal tudi vse načine njihove uporabe. Posebej jih je opisal kot prometno sredstvo pa tudi kot sredstvo za užitek in prosti čas. Na koncu obsežnega dela je opisal zgodovinski razvoj tega udejstvovanja Bločanov od davnih časov, pa do konca obdobja bloških smuči. Ta konec je tesno povezan z odredbo italijanskih okupatorjev v 2. svetovni vojni o zaplembi in uničenju vseh smuči na Blokah. Veliko so jih ljudje takrat sami sežgali, mnoge so zgorele, ko so ob poletni italijanski ofenzivi leta 1942 gorele bloške in druge notranjske vasi.

Dr. Orel je zapisal: “Za opustitev starih smuči so bili dani že mnogi pogoji, fašistična odredba o zaplembi pa jim je zadala odločilni udarec.” Po njegovih ugotovitvah je bilo pred vojno na Blokah v uporabi še okoli 700 parov starih ljudskih smuči, leta 1954 jih je ob raziskovanju našel le še 10 parov. Tako je skoraj potonil v pozabo eden najpomembnejših predmetov slovenske ljudske materialne kulture.

Danes Muzej bloškega smučarja v večnamenski dvorani v Novi vasi na Blokah številnim obiskovalcem odstira tančico skrivnosti s tega dela naše preteklosti.

Pa še nekaj besed o metuljskem Sv. Antonu. Kot je zapisal dolgoletni bloški in trojiški župnik Andrej Makovec, sicer domačin z Vidovske planote, je metuljska cerkev ena najlepših in najstarejših bloških podružničnih cerkva. Omenjena je že leta 1526 ob popisu cerkvenih dragocenosti zaredi uvedbe t. im. turškega davka. Sedanjo obliko je dobila kmalu po l. 1700. Nad glavnim vhodom je vklesana letnica 1763. Ponovno je bila prenovljena po letu 1870. Za žegnanje junija 1876 jo je po pooblastilu ljubljanskega škofa blagoslovil takratni bloški župnik g, Kaplenek. V celoti je bila prenovljena ponovno v času župnikovanja priljubljenega g. Hostnika po l. 2000. K cerkvi spada tudi mežnarija. Župnik Makovec je zapisal: “Mežnarijo pa si lastijo Metuljci!” Vedel je, kako odločni so Metuljci in ni drezal v osir. Pa saj jih vidimo že na sliki!

Slovarček:

• Resja: ravno polje med Faro in Metuljami

Viri:

• Wikipedija
• Makovec Andrej: Popis cerkva v župniji Bloke, 1954

Kraj: Metulje
Datum: 1932 (ocenjeno)
Avtor: Metod Badjura (ocenjeno)
Zbirka: Milan Škrabec
Skenirano: —
Oblika: datoteka