1970 Cerknica – Brestova menza
Na sliki je Brestova nova jedilnica. Slika je bila posneta nekaj dni pred začetkom obratovanja. V prvih dneh avgusta so tu začeli deliti hrano Brestovim delavcem. Kuhinja še ni bila popolnoma urejena. Upravnik je bil Štefan Gašper.
Med počitnicami sem hodila delat na Brest. Dobro so plačali in imeli so dobro hrano. Na Brestu so skrbeli, da delavci ne bodo shirali. Prazen žakelj ne stoji pokonci. »Pa poln tudi ne!« je dejal gospod Žakelj, ko se ga je nalil. Z delom smo pričeli ob šestih. Ob osmih je že prišla kuharica z vozičkom. Pripeljala je sendviče, sokove, čaj in kofe. Kadilci so šli s kofetom ven za halo na čik pavzo. Ostali smo jedli sendviče in pili sok. Ob pol desetih je bila malica v menzi na sliki. Tja so se zgrnili delavci iz vseh oddelkov. V menzi je dišalo po žaganju, laku in razredčilu, iz kuhinje pa so prihajale omamne vonjave pripravljenih jedi. Meniji so bili taki, da se jih še danes ne bi sramovala nobena dobra gostilna. Imeli smo glavno jed, dva deci soka, sladico ali sadje in kruha, kolikor si ga hotel. V zvezi s kruhom bom kasneje napisala anekdoto iz neke druge menze. Jedli smo sezonsko hrano: čufte v omaki in pire krompir, filane paprike z enakim krompirjem, joto, ješprenj, makaron flajš ali po slovensko makaronovo meso, pasulj z ali brez etc. V nekaterih menzah so stregli še golaž s polento in vampe, ob petkih pa obvezno ribe in kisu krampir (krompir v solati). Vedno je bil na zalogi tudi džuveč. Enaki meniji so bili tudi v gostilnah. Tam so imeli tudi »višje« menije za zahtevnejše goste: kostna juha, tenstan krompir, meso in solata ali dunajski zrezek in pomfri s solato ali brez. Na Brestu je ob dvanajstih ponovno prišla kuharica z vozičkom in enako ponudbo kot zjutraj. Brestove kuharice bi zmagale na vsakem tekmovanju Master Chef. Kuhale so odlično ali pa smo bili mi tako lačni. Redila se tedaj še nisem. Kalorije so ostale za tekočim trakom.
Poleg malice je imela vsaka menza še narezan kruh za tiste bolj lačne. Svetovalci zaposlitve so šli nekoč na ogled enega od zasavskih rudnikov. Po končanem ogledu so jih povabili še na rudarsko malico. Bil je pasulj. Vsak je vzel pladenj, tudi sodelavec, ki je zgodbo pripovedoval. Ena strežnica je napolnila krožnik in ga podala. Naslednja je vprašala, koliko kosov kruha želi. Ker je bil zelo lačen, je rekel dva. Dobil je pol štruce kruha. Rudarski kos kruha je četrt štruce.
Pa pojdimo onkraj Javornikov. Na Prestranku je bila nekdaj gostilna »Pod mostom«. Tam sem jedla najboljšo palačinko. Napolnjena je bila s tenstanimi jabolki, prepognjena na pol, polita z medom in potresena z orehi, zraven pa še ena velika kepa sladke smetane. Vem, da mi je šlo vse v špeh, ampak je bilo tako dobro, da mi še sedaj kapljajo sline na tipkovnico. Pred kratim sem šla ponovno mimo. Gostilne ni več. Na transparentu piše »Gril, pizzerija«. To je nastalo iz naših gostiln: picerije, kebabi, grili, čevapčinice, burgerji in kar je še takega. Lahko dobiš še dunajski zrezek s pomfrijem, redko kje pa lahko naročiš slovensko tradicionalno hrano. Pa se spomnim Andreja Šifrerja: »Vsem manj je dobrih gostiln, vse manj je dobrih ljudi …«
Viri:
Kraj: Cerknica
Datum: avgust 1970
Avtor: neznan
Zbirka: e-Notranjska
Skenirano: —
Oblika: datoteka
Stare slike 
Lep zapis, ob branju me je poneslo v dobo otroštva na prehodu v deklištvo, med počitnicami sem tudi jaz delala na Brestu za tekočim trakom ob bratrancu Petru. In tista malica je tudi meni teknila, še danes obožujem “kisu krompir” , predvsem pa lep odnos med delavci in spoštovanje do delavnega časa- od 6 ure do 14 ure. Hvala tistemu času. Lp Irena
Všeč mi jeLiked by 2 people
Zelo lep in duhovit opis nekdanjih časov in ljudi, ki so ga nepozabno zaznamovali. Tudi Šifrer je to znal lepo povedati v svoji pesmi o dobrih gostilnah. Kdor zna, pač zna!
Všeč mi jeVšeč mi je