1986 Lož – Gradnja ceste v Smelijevem naselju

Fotografija je nastala na zaključnem pikniku. Prostor je bil ograjen z leščevjem, da smo se počutili varni pred radovednimi pogledi. Bili smo sproščeni kot doma v dnevni sobi in uživali ob hrani in pijači. Razvila se je burna debata o gradnji – naši akciji. Bili smo srečni, da se je projekt uspešno končal in ponosni, da smo k temu botrovali vsak svoj lonček. Gospodinje pa smo se oddahnile, ker se je nehalo prašiti s ceste. Prah se je zažrl v vse pore naših hiš, zdaj pa je prišel čas, da jih očistimo in prevetrimo.

Ob mizi na levi sedijo Andrej Buh Alojz Zupančič¹, Janez Pucelj, Marija Pucelj in Ivan Ožbolt, na desni pa so Jože Zakrajšek, Jože Truden, Roman Klepac in Maks Kebe iz Komunalne skupnosti Cerknica. Hrbet nam kaže Pepca Levec. Pred njo so otroci iz ulice, v svetli majčki je Beni Turk, tašce pa je Andrej Mohar, ostala dva sta neprepoznana.

Hiše v Smelijevem naselju so bile večinoma zgrajene in vseljive do leta 1978, dobile so tudi lepo zunanjo podobo – fasado. Cilj pa še ni bil dosežen. Ker ni bila urejena cesta, si tudi okolice nismo mogli urediti. Bila je brez razsvetljave, polna jam, ki so bile ob dežju napolnjene z vodo, pozimi pa z ledom, zato je v nas tlela tiha želja po ureditvi ceste. Pot je bila res slaba, pretežno iz zemlje, saj so bile hiše zgrajene na loških njivah, kar je ob vsakem dežju zadevo še poslabšalo, vožnja po blatu je bila z osebnim avtomobilom včasih skoraj nemogoča. Pot tudi ni bila narejena točno po uradnih mejah, saj je bila speljana tako, da so avtomobili lažje vozili in vijugali po poti. Tako smo z novo in urejeno cesto dobili tudi pravilno traso ceste.

Kdo je bil prvi, ki je glasno izustil predlog, da bi cesto zgradili sami udarniško, ne vem, vem pa, da smo bili vsi za to. Bilo je leto 1982 1986¹. Snoval se je gradbeni odbor in začelo se je. Z gradnjo so sproti zorele tudi ideje, ki so se rojevale med delom in zvečer ob druženju po končanem delu, kjer so bili naši udarniki pogoščeni s kakšnim pecivom in s pijačo. Tu so se kresala mnenja, naredila se je realizacija dela in plan za naslednji dan. Pokazali smo dobro voljo, imeli smo želje in zastavljene cilje, ne pa denarja za gradnjo. Po dogovoru s predsednikom KS Loška dolina Jernejem Zabukovcem smo dobili donacijo od KS s pogojem, da tudi vsaka hiša v naselju prispeva določen prispevek za gradnjo. In tako je tudi bilo. Pri nabavi in dostavi raznega materiala so nam vedno pomagala okoliška podjetja iz Loške doline.

Hodili smo od podjetja do podjetja s prošnjami in tako nam je uspelo, da smo naprosili skoraj ves material. Povsod pa smo naleteli na veliko odobravanje naši delovni akciji.

Material, ki se je zbiral s prošnjami: cestni robniki, robniki za pločnike, elektro kabel za javno razsvetljavo, stebri za javno razsvetljavo, luči, cement, pesek več vrst od grobega do finega, zasipni material, vodo vodni material in končno asfalt itd. V uporabo smo dobili tudi gradbeni stroj kopač za izkop in odstranitev zemlje na cesti in tovornjak za odvoz zemlje iz začrtane trase ceste. Pri urejanju in trasiranju cestišča, pločnika ob cesti, trase javne razsvetljave, vodovoda in postavljanju robnikov nam je veliko pomagal g. Hribar iz Komunale Cerknica, ki ni skoparil s strokovnimi nasveti in predlogi. Večkrat se je udeležil ogleda našega gradbišča in veliko pomagal tudi pri nabavi raznih materialov. Večina materiala nam je dostavljalo Komunalno podjetje Cerknica, veliko sta nam pomagala tudi g. Maks Kebe in g. Ludvik Martinčič, vodstvena delavca na Komunali, s katerima je bil gradbeni odbor ves čas v stiku. Veliko materiala nam je dostavilo tudi GG Postojna – enota Stari trg. Sodelovali smo z direktorjem g. Francetom Furlanom. On nam je odobril v uporabo dve motorni kobri za razbijanje kamna in kopanje kanalov za kanalizacijo. Zanjo je bil zadolžen zunanji izvajalec preko Komunale Cerknica. Ker je bil zelo trd teren, so bili za miniranje zadolženi minerji iz rudnika živega srebra v Idriji (tudi preko Komunale). Kobre je bilo treba dnevno iskat v Leskovo dolino in jih po uporabi vrniti.

Vaščani kopljejo temelje za škarpo ob Cimpričevi hiši. Prvi stoji Stane Kočevar, ostali so neprepoznani (motna fotografija). V ozadju so z leve Pojetova, Ožboltova in Virtova hiša, na desni pa sta Buhova in Kočevarjeva (rdeča streha).

Delovne akcije so potekale po končani službi, v sobotah in tudi včasih v nedeljo, tako smo takrat ves prosti čas namenili projektu – ureditev ceste. Delali smo vsi vaščani, iz vsake hiše je nekdo prišel na delo (moški, ženske, starejši otroci). Čutila se je pripadnost in složnost med ljudmi, vsak je pomagal na svoj način. Koordinator pa je razporejal ljudi pri delu po sposobnostih. Delo je potekalo v dobrem in prijateljskem vzdušju. Prišlo je tudi do konfliktov, ki pa so jih z argumenti hitro rešili. Opravljenih je bilo okrog 15 000 delovnih ur.

Kako je dobilo naše naselje ime?

Za donacijo pri urejanju naselja smo prosili tudi organizacijo ZB (Zveza borcev) Loška dolina in predlagali, da bi naše naselje nosilo ime po narodnem heroju iz Loža, Slavku Kovaču Smeliju – Smelijevo naselje. Kasneje je organizacija ZB podala predlog o doprsnem kipu narodnega heroja, za katerega bodo poskrbeli oni, mi pa ga moramo namestiti in določiti lokacijo. Tako je prišlo do sodelovanja in pomoči z borčevske strani. Sredstva so se porabila za dobavo asfalta in gradbenega materiala. Gradnja je šla počasi h koncu. Ljudje so bili utrujeni in vsakokrat jih je bilo manj na gradbišču. Nazadnje so potekala dela okrog spomenika. Zgradila se je škarpa, uredil prostor pri spomeniku, se zasejala zelenica in se postavil doprsni kip.

Z delovno akcijo je bila zgrajeno: cesta s pločnikom, položena kanalizacija in vodovod, protiprašni asfalt, postavljena ulična razsvetljava, urejena okolica pri spomeniku.

Določen je bil datum za zaključno prireditev in otvoritev doprsnega kipa heroju Slavku Kovaču – Smeliju, po katerem je naše naselje tudi uradno dobilo ime. To je bilo na Dan borcev 4. julija.

Spominjam se, da smo gospodinje dobile namig, naj ob škarpah posadimo rože, da bo vse lepše – bolj svečano. Ker pa je bilo to sredi poletja, cvetličarne ni bilo v Dolini, me pa o sajenju rož nismo razmišljale, saj jaz nisem, ker je bilo vse drugo takrat bolj pomembno. Nekdo mi je dal nekaj turških nageljčkov in sem jih posadila. V poletni vročini in slabi ilovnati zemlji so povesili »glavice« in še zdaleč ni bilo tistega učinka, ki smo ga pričakovali.

Zvečer istega dne je bil veseli zaključni del delovne akcije – piknik. Otroci in možje so očistili grmičevje ob cesti za Moharjevo hišo, kjer je danes hiša (dvojček) Kovinoplastike Lož. Prostor so ogradili z leščevjem in pripeljali gasilske mize. Poskrbljeno je bilo za hrano in pijačo. Pravijo, da je na pikniku vzklila ideja o ureditvi tega prostora za druženje otrok in starejših iz ulice. Idejo smo vsi podprli in se veselili uresničitve naslednjega projekta, pa je vse padlo v vodo, ko sta preostali gradbeni parceli na tem mestu odkupila Iztok Klančar in Kovinoplastika Lož.

V jeseni istega leta smo na občinski njivi ob koncu naselja ob cesti na Ograde posadili smrečice, ki smo jih ob zaključku akcije dobili od GG Postojna z namenom, da bi ublažili vpliv vetra na naselje. Ker pa je bilo to dve leti po smrti Josipa Broza Tita, smo jih v spomin nanj posadili oseminosemdeset, kolikor je bil star ob smrti. Nekaj majhnih se je kmalu posušilo, za dopolnitev pa so poskrbeli pridni sosedje.

Z leti se nismo starali samo mi, ampak tudi naš park. Nekaj smrek se je posušilo med rastjo, najbolj pa jih je zdesetkalo neurje leta 2023. Uničenih je bilo okrog deset smrek (polomljene, izruvane). Zdaj jih je manj, stojijo pa še vedno ponosno in nas res ščitijo pred neurji, so nekakšen patronat nad nami. Naša želja je, da se nasad, ko bo drevje ostarelo, ponovno posadi z mladim drevjem za zaščito naselja in spomin na naše delo.

Cesta se je z leti uničila. Pokal je asfalt, nastajale so jame, pokale so vodovodne cevi, poškodbe so se vrstile druga za drugo. K temu je botrovalo več dejavnikov. Cesta je bila zgrajena za lokalni promet, kasneje pa so po tej cesti kar naprej vozili težki tovornjaki z gradbenim materialom na Ograde, kjer je nastajalo novo naselje. Tudi Kovinoplastika je po naši cesti ob gradnji nove Orodjarne zvozila ves zemeljski material na Ograde na Baštkovo zemljišče ter zapolnili veliko jamo.

Leta 2013 pa je skozi Smelijevo naselje Občina Loška Dolina naredila celovito rekonstrukcijo ceste, položili so nove cevi za vodovod, kanalizacijo in javno razsvetljavo. Najprej je bila sanirana glavna ulica, ki pelje naprej na Ograde, čez dve leti pa še vzporedna ulica za nami. Takrat so ob njej postavili še zaščitno ograjo.

Naš takratni vaščan Stane Kočevar o poteku akcije pravi takole:

Viri:

• Bernard Turk
• Stane Kočevar
• Marija Mohar
• Franc Novak
• Miro in Vlasta Podobnik
• Anica Kraševec
• Angelca Ovsec

¹Popravek  16. 10. 2025

Kraj: Smelijevo naselje – Lož
Datum: julij 1982 1986¹
Avtor: Jožica Novak, Alojz Janeš
Zbirka: Jožica Novak, Alojz Janeš
Skenirano: 5. 4. 2024
Oblika: dve fotografiji in dokument