1974 Dalmacija – S Princem v Dubrovnik

Irena, Jože, Zdenka in Princ 1000 na poti proti Dubrovniku. S “trotelziher” aparatom sem slikal jaz.

V naših študentskih letih si kakšnih daljših počitnic nismo mogli privoščiti. Poletje smo preživeli ob delu doma, na obveznih počitniških praksah ali pa si organizirali kakšno delo za zapolnitev večne finančne luknje. Za naju z Ireno je bila svetla izjema poleti 1971, ko sva se pridružila moji sestri Olgi in njenemu Jožetu in smo se z njuno “Dijano” zapeljali na Krk, kjer so v Malinski ravno odprli razkošen hotel Haludovo. Mostu na Krk še ni bilo, vozil je mali odprt trajekt Črišnjevo – Voz. Jugoslovani smo si vrvež v hotelu in hotelski igralnici lahko ogledali z balkona, sicer nam vstop ni bil dovoljen. Brhke zajčice smo vseeno videli in se potešeni vrnili v šotor, ki smo ga postavili na vrtu počitniškega doma Inles Ribnica.

No leta 1974, ko sva bila pred absolventskim stažem, pa je bilo že drugače. Moj študentski kolega na Fakulteti za strojništvo je bil Goran Medak, doma iz Komina malo pred izlivom Neretve v morje. Vabil me je, naj ga med počitnicami obiščem. Bratranec Jože je že nekaj let delal na Gradišču v Cerknici in je ravno kupil rabljenega Princa 1000, za tiste čase kar malo navit, skoraj športni avto. Dogovorili smo se, da obiščemo tega mojega Gorana in si kje v bližini najdemo primeren kamp za 10 do 14 dni. Doma je bila košnja končana, šotor za štiri osebe z najnujnejšo opremo je posodila sestra Olga. Telefonov v današnjem smislu še ni bilo, zato sem Goranu najavili naš prihod z dopisnico. Že prej me je opozoril na svoj poln naslov : Goran Medak, Mijin, pok. Vjekoslava, Komin. Medakov in tudi Goranov je bil poln Komin, namesto hišne številke je bilo treba v naslov napisati ime njegovega očeta in dedka.

Tako smo se naloženi in založeni z vso opremo in hrano odpravili na pot. Jože,  njegova Zdenka, takrat učiteljica na podružnični šoli na Šivčem (Sv. Trojica) in jaz smo krenili z Blok, Ireno smo pobrali pri njej doma v Rodiku. Kljub najboljši volji vsa prtljaga ni šla v avto in smo nekaj kosov pustili v Rodiku.

Princ 1000 je bil seveda majhen avto, motor zadaj, mini prtljažnik pa spredaj. V primerjavi s takrat običajnimi Fičoti je bil sicer večji, a večina prtljage je morala na strešni prtljažnik. Šotor, stoli, klasični kovčki, vse na streho, nekaj malega v prtljažnik ostalo sta imeli dekleti zadaj pri nogah. Dobro, da sta bili vitki.

Dogovorili smo se za delitev stroškov vožnje in moja naloga je bila skrbno beleženje prevoženih kilometrov in stroškov goriva. Po ne vem kakšnem slučaju se je ta list ohranil pri nas do danes!

Iz Rodika smo se popoldne zapeljali proti  Reki in nato po Jadranski magistrali na jug. Ob polnoči smo bili nekje pri Zadru. Midva z Jožetom sva si pogrnila deko pod drevesom na parkirišču ob cesti, dekleti sta se stisnili v avtu in po nekajurnem počitku smo vsi zlomljeni krenili naprej. Zgodaj dopoldne smo prispeli v Komin in našli kolega Gorana. S čolnom nas je zapeljal po Neretvi do ustja in nam pokazal prostor za kampiranje. Divjina, da te kap. Nobenih sanitarij, trgovine ali bifeja. Res primeren kraj za gusarje z Neretve. Goran je hitro ugotovil, da imata dekleti s seboj lepe oblekce, natikače in ličila in da to ne bo pravi kraj za naš dopust. Predlagal nam je, naj gremo pogledat v kamp Uvala prapratna na Pelješcu. On ga je videl enkrat od daleč. Vizualno lepo zgleda je trdil. In res smo se odpeljali tja. Ko smo z vrha  hriba  gledali v tisto uvalo in razdrapan makadam, nas tudi ta predlog ni prepričal in krenili smo naprej. Malo pred Dubrovnikom smo pozno popoldne našli lep avtokamp v Orašcu, s trgovinico, gostilno Kod tete Luce in lepim prostorom za šotor. Hitro smo se zedinili, da je to pravi kraj za naš dopust in postavili šotor.

V tistih dneh je bilo čudovito vreme, res plavi Jadran in lepi razgledi na Elafitske otoke  Šipan, Lopud in Koločep pred Dubrovnikom. Malo je bil problem, ker je bilo morje takoj ob obali globoko, kar ni bilo najbolj primerno za takratne plavalne sposobnosti Irene, a vse drugo je odtehtalo to malo pomanjkljivost. Nekajkrat smo se zapeljali v Dubrovnik, se sprehajali po Stradunu in mestnem obzidju do trdnjav Minčeta in Lovrijenac. Seveda o gneči, ki jo danes doživlja Dubrovnik, ni bilo ne duha ne sluha.

Počitnice so minevale, kot bi mignil. Midva z Jožetom sva imela v mislih, da zadevo skrajšamo za kakšen dan, saj se je zadnjo soboto avgusta v Velikih Blokah možila Klančarjeva Marija in šrange kot prava Bločana nikakor nisva hotela zamuditi. Kot naročena je prišla napoved, da je konec tedna na južnem Jadranu možna kakšna ploha. Seveda ne bomo čakali, da nam zmoči šotor in vse pritikline in v petek zjutraj sva dala komando za pospravljanje. Kdo bo čakal dež in potem pospravljal tisto mokroto! Res je padlo nekaj kapelj, a mi smo ob 9h že krenili proti domu. Sonce je sijalo v vsej lepoti, o kakšnih nalivih ne duha ne sluha. Nismo se veliko ustavljali in ponoči smo bili že v Rodiku. Malo smo se odpočili in na kratko strnili lepe vtise. V sobotnem dopoldnevu sva lepo zagorela skupaj z drugimi fanti že šrangala Petra Stavanjo, ko je s svati prišel po Marijo. Ni bila poceni.

Pa še nekaj besed o hvalevrednem Princu. S proizvodnjo so zaključili leta 1973. 13 000 so jih izdelali tudi v tovarni NSU Pretis v Vogošču pri Sarajevu. Istočasno se je izdelovala tudi povečana, močnejša izvedba Princ 1200, ki pa se ga je zaradi poskočnosti in nestabilne lege na cesti, ter zato pogostih nesreč, prijelo ime “leteča truga”. Vsak izkušen voznik je imel v prtljažniku spredaj ob kolesih dve vreči peska, da je bil avto bolj uravnotežen in ni tako letel iz ovinka.  Tovarno NSU je leta 1969 prevzel Volkswagen in jo združil v Audi NSU Autounion AG. Leta 1985 je bilo ime skrajšano v Audi AG. Znamka avtomobilov in motociklov naše mladosti je izginila.

Naslednje leto po tem lepem dopustu sva šla oba z Jožetom za leto dni k vojakom, on v Maribor jaz pa v Banja Luko. Dekleti sta naju počakali in takoj po vrnitvi l. 76 sta bili na vrsti poroki. Ni kaj čakat je bila takrat deviza!

Viri:

• Zdenka in Jože Mazij
• Irena Mazij
• Wikipedija

Kraj: Dalmacija, Jadranska magistrala
Datum: 14. 8. 1974
Avtor: Alojz Mazij
Zbirka: Alojz Mazij
Skenirano: 2. 10. 2025
Oblika:  fotografija