1969 Ljubljana – Spomini na dr. Marjana Jeršeta, Cerkničana

Fotografija dr. Marjana Jeršeta na ovitku njegove knjige Notranje bolezni … Prav takega se spominjam.

Nedavno mi je urednik omenil njegovo ime, pokazal njegovo knjigo in na roko napisan zelo star zdravniški priročnik, ki je bil nazadnje v njegovi lasti. Takoj sem prepoznala svojega srednješolskega predavatelja interne medicine in bila presenečena, ko sem slišala, da je priznani kardiolog preživljal zadnja leta življenja v Cerknici.

Takoj pa sem se spomnila dijaških časov in pomembne vloge, ki jo je imel dr. Marjan Jerše v njih.

Ko sem v četrtem letniku od drugod prišla na Srednjo šolo za medicinske sestre v Ljubljani, je dr. Jerše takoj opazil nov obraz, se pozanimal od kod in kam in predvsem ali sem že imela predmet patologija, ki so ga moje nove sošolke poslušale menda vse prejšnje leto ali še več. Nisem ga imela in pri priči mi je resnobno naročil, naj si dobim njegova skripta Patologija in se jih dobro naučim, ker me bo naslednjič vprašal … Pokimala sem, po razredu pa je šel pritajen vzdih opozorila, zgroženosti in celo pomilovanja – prof. Jerše je bil strah in trepet dijakinj, kar so mi v odmoru prepričljivo razložile, tako da me je stisnilo za vrat, ker se je zazdelo nemogoče pozitivno opraviti naloženo nalogo. Pri priči sem si pomagala do tistih skript in jih nisem spustila iz rok do usodnega izpraševanja, ki je kmalu prišlo … Mislim, da je tista obsežna tiskovina po več kot 50 letih še vedno nekje v naši hiši … Dr. Jerše me je poklical k tabli in me temeljito izprašal … celica, tkiva, spremembe, teorije o nastanku raka (tega se še spomnim: kronični dražljaj, vnetje, virus, kemična snov, sevanje … prav imenitno se mi je zdelo, da nekdo od mene pričakuje nekaj tako zagonetnega in vzvišenega … če le ne bi šlo za oceno in mojo nadaljnjo usodo dijakinje SMŠ). Zadržano in dostojanstveno mi je sistematično zastavljal vprašanja, jaz pa sem potila krvavi pot, a nazadnje me je na splošno olajšanje ocenil s štirico, ki se me je potem držala tudi pri interni vse do konca, čeprav ta res ni bila moj najljubši predmet … Toliko o njegovi strogosti, ki je le redko podelila več kot dvojko ali trojko … ampak ena ali dve petici sta vseeno bili, se dobro spomnim.

Naslednji moj spomin na dr. Jeršeta seže nekam v februar leta 1969, ko sva bili s kolegico Sonjo določeni za praktični izpit iz nege bolnika na oddelku za geriatrijo, ki ga je bil nedavno ustanovil dr. Accetto in je na njem kardiološki oddelek vodil dr. Marjan Jerše. Samo po sebi je bilo strašljivo, ko si tako mlad, zelen in neizkušen, da zdaj pa kar naenkrat terjajo od tebe vso zrelost, znanje in profesionalnost … Starejše kolegice so naju odpeljale v bolniške sobe, kjer sva dobili vsaka svojega bolnika, delali pa sva menda v paru. Še se spomnim imena svoje pacientke E. S., Nemke (le od kod se je vzela?), ki je imela srčni infarkt in je morala v skladu s takratno doktrino en teden strogo in nepremično ležati. To je pomenilo, da je bilo treba ležeči postlati posteljo, jo umiti, počesati, pomagati pri odvajanju, napraviti posteljno kopel oziroma intimno higieno in hraniti, pomagati pri zaužitju zdravil, preprečevati preležanine itd. Moje nepoznavanje nemščine ni bilo ravno v pomoč, a sva s kolegico nekako zvozili. Ko je bilo treba pred komisijo dveh sester, učiteljic nege bolnika, zagovarjati postopek posteljne kopeli, sem dobila štirico samo zato, ker sem dolgo molčala, ko je bilo treba reči, da nek del telesa samo “potupfamo”, kot se je izrazila takratna učiteljica, meni pa se je beseda tako nagnusno upirala, da sem predolgo iskala slovenski izraz in si pokvarila oceno. Ni mi prišla na pamet beseda popivnati ali rahlo obrisati …

No, bilo je še v istem tednu, ko mi je dr. Jerše preko glavne sestre odredil asistenco pri abdominalni punkciji. Toliko sem že vedela, kaj to je, ampak kaj naj bi jaz tam počela pa nisem imela pojma in sem kar zmrznila. Punktiral pa naj bi stažist, “da bosta dva nerodna skupaj … ” To je bilo edinkrat, da sem slišala dr. Jeršeta reči nekaj skoraj humornega. Ena od tam zaposlenih sester, ki je verjetno običajno asistirala pri takih posegih, mi je v naglici šepetaje skrbno razložila vse, pomagala pripraviti voziček s kompresami, instrumenti, razkužili, obliži in drugim pripomočki in opisala postopek. Potem so na ležišču pripeljali starejšo shujšano pacientko s strašljivo velikim trebuhom, prepredenim z debelimi modrimi žilami, za njo pa so se v tisto malo sobo nagnetli poleg dr. Jeršeta ne vem kdo še vse – čisto natrpana je bila. Ocenjevalci, opazovalci … ? Stažist je začel s posegom, dr. Jerše je budno spremljal vsak gib, mene je imela na očeh sestra, ki me je prej poučevala. Podajala sem, kar je mladi zdravnik zahteval – določil je mesto vboda, očistil kožo, prijel troakar, prebodel trebušno steno in ascites je začel iztekati. Dolgo je tekel curkoma v loku, potem bolj zlagoma, nazadnje je le kapljal. Še danes ne morem verjeti, koliko ga je bilo, po glavi se mi mota številka, ki je preveč neverjetna, da bi jo zapisala – veliko litrov pač. Potem je bilo treba še sterilno oskrbeti mesto vboda, udobneje namestiti bolnico, jo odpeljati v bolniško sobo … gotovo sem še kaj pozabila, 56 let je od takrat.

To je bilo zadnje, česar se spomnim o dr. Jeršetu, ki pa smo se ga njegove nekdanje dijakinje na obletnicah mature zvesto spominjale vsakokrat še desetletja. Tudi to, da se je preselil v Cerknico, je ena nekoč omenila, a sem v nejeveri kar preslišala … Bil pa je steber našega medicinskega znanja in čez čas smo z lahkim srcem priznale, da je bila njegova zahtevnost glede znanja patologije in interne medicine upravičena, pravična in poštena. In seveda še kako koristna.

Tu in tam sem omembe o njem ali njegove članke našla v strokovnih publikacijah, čez leta me je nanj spomnila ponudba za knjigo Notranje bolezni – nisem je kupila, zato sem šele po vseh teh letih našla v njej eno najlepših in najtehtnejših priznanj negovalkam in medicinskim sestram, kar sem jih slišala v življenju:

“Če bolnik nima primerne postelje, zadostne in pravilne hrane, postrežbe pri opravljanju osnovnih potreb, zdravljenje zanesljivo ne bo potekalo ugodno, temveč se bo bolezen celo poslabšala. Mnogi bolniki ne morejo jesti sami, predvsem ne morejo jesti vseh jedi in zato jim je treba hrano posebej in tako pripraviti, da jim bo vzbujala tek.

Kadar jih bolezen tako prizadene, da ne morejo s postelje, jim mora nekdo ves dan pomagati in jih negovati, sicer dobijo preležanine, sklepi jim zatrdijo, mišice jim ohlapnejo, preostala telesna odpornost pa se jim še zmanjša. Tako seveda ne morejo okrevati, čeprav imajo najboljša zdravila. Prav zaradi tega postavljamo na prvo mesto pri zdravljenju vsake bolezni pravilno nego.”

Priznanje, ki ga negovalke in medicinske sestre redko dobijo, v sodobnih časih še posebno. In pri tem je odveč citirati tisto pradavno modrost, da “medicus curat, natura sanat” – zdravnik zdravi, narava ozdravi – ker prav pravilna nega še kako podpira naravo …

Dr. Marjan Jerše – Notranje bolezni, dragocena poljudno napisana knjiga za vsakogar.

Dr. Marjan Jerše v zlatih letih s svojo ženo v Cerknici, kot ju je leta 2016 posnela sorodnica Branka Lopič.

Domačini na cerkniškem Peščenku so upravičeno nemalo ponosni, da si je tak ugleden, priznan in vsega spoštovanja vreden zdravnik kardiolog prav njihovo sosesko v Cerknici izbral za preživljanje svojih poznih let. Gotovo je tudi njega navduševal pogled na spreminjajoče se jezero in mogočne Javornike …