1930 Beograd – Alojzij Knap II.

Lojza so imele punce rade. Lepile so se nanj kot muhe na med (pri nas sicer rečemo »na drek«, ampak bodimo fini). Vsaka uniforma je vabljiva za nasprotni spol. Smetarska malo manj, pilotska in zdravniška bolj. To vem iz lastnih izkušenj, saj je bil moj stric pilot v Mostarju. Slovenec v državni službi z redno in ne slabo plačo, v lepi uniformi – če to ni ulov. Izbral pa je največjo šavro med tedanjim ženskim življem. Bila je žleht in neprijazna, očitno je imela druge kvalitete. Lojz pa je imel oči le za lepo Belo. Tudi ona ga je rada videla, branili so ji ga pa tako starši kot tudi sošolci in prijatelji.

Katera izmed njih je Bela? Do danes tega še nihče ni ugotovil. Bila je hči bogatih staršev. Njen oče je bil glavni blagajnik velikega lokalnega podjetja. Starša sta bila ponosna na svojo edinko, ki je že od malega imela gosposko držo. Ko je šla v srednjo šolo, se je na veliko žalost svojih staršev začela zapirati vase. Šola ji je šla dobro. Kmalu je postala ena izmed najboljših učenk. Veliko je brala. Sošolci so tekmovali za njeno prijateljstvo. Na promenadi se ni odzivala na »poglede«. Tisto leto, ko jo je uzrl Knap, je imela šestnajst let.

V začetku pomladi je bila na letališču letalska predstava. Zbrala se je vsa prestolnica. Poveljnik je poslal Knapa v zrak, megafon je oznanil njegovo ime. Vsi pogledi so se uprli vanj. Pognal je letalo in se znašel v zraku. Poletel je nad glavami gledalcev. Ko je izvajal najbolj drzne akrobacije, so mu vzklikali: »Bravo! Hura!« Po pol urni predstavi je pristal. Ljudje so se zgrinjali k njemu, da bi mu čestitali. Poveljnik ga je vodil med množico. Izmed vseh šolark, katerih lica so bila zardela, je izstopila ena in mu prišla čestitat. Pogledala ga je v oči in mu rekla: »Pozorno me poglej. Rada bi, da se me spomniš in prepoznaš na promenadi. Pridi še nocoj!« Tako se je ljubezen začela.

Od tistega dne je vsak dan prihajal nad šolo in izvajal kaskaderske trike. Nekaj mesecev sta se z Lojzem sestajala, ko je prišla nesreča. Poveljnik je na stranišču našel pajčevino. Ker je bil Knap vodja petnajste eskadrile, bi moral poskrbeti, da njegovi podrejeni skrbijo za čistočo. Ker ni bilo tako, mu je poveljnik prepovedal izhode v mesto do nadaljnjega. Lojzu se je podrl svet. Promenada jima je pomenila vse. Starši so jo želeli poročiti s prijateljem iz otroštva. Ta je kaj kmalu spoznal, da Knap ni Belina muha enodnevnica, saj je zanj žrtvovala vse. Lojze je želel Belo zasnubiti po starem slovenskem običaju in je k družini poslal Ledovskega. Zavrnili so ga. Tudi Lojz je spoznal, da se ne zna gibati v visoki družbi. Služkinja mu je namignila, katero žličko naj uporabi za kocko sladkorja. Ta mu je padla v kavo in oškropila uniformo. Družba se je začela krohotati. Tedaj se je zavedel, da je Belo izgubil za vselej. Pravijo, da se je Bela raje odločila za tujino kot ljubezen. Odšla je namreč v Cannes. Menim, da je imela Lojza rada. »Zunanji vplivi« so bili vzrok razhoda para, ki jima je promenada pomenila vse. Dvomim, da je poveljnikovi prepovedi odhoda v mesto botrovala res le pajčevina v stranišču. Najbrž je imel prste vmes Vojmir, bogat poslovnež, ki je tudi snubil Belo. Njegovi in njeni starši so gotovo poskrbeli, da Knap ni smel v mesto, Belo pa so poslali stran. Škoda le, da ne vemo, kaj se je z njo zgodilo. Za Lojza vemo, da je nesrečno končal v Savi.

Viri:

• Zgodovina v šoli (2022), letnik 30, številka 1. URN:NBN:SI:DOC-N8NOKYHU from http://www.dlib.si
• Vukosavljević, Ž. Pilot-podporočnik Knap brani Beograd. Beograd: IRO »Vik Karadžić« Beograd, 1989.

Kraj: Beograd
Datum: 1930
Avtor: neznan
Zbirka: Iva Marolt
Skenirano: 25. 11. 2012
Oblika: fotografije