1953 Rakek – Top Gun

Zanimivo je, da Vojna vazduhoplovna gimnazija Maršal Tito Mostar sploh ni v Mostarju, ampak v Rodoču, ki je predmestje Mostarja in se nahaja približno pet kilometrov stran. Za časa Jugoslavije je bila poznan po vsej Evropi in celo po svetu, ker je bila tam letalska industrija »SOKO Mostar«, ki je bila edina tovarna za izdelavo vojnih letal v jugo-vzhodni Evropi. Jugoslavija je bila leta 1991 druga najmočnejša letalska sila v Evropi.

S kakšnim letalom je stric letel, ne vem. Verjetno mi je kdaj povedal, pa si nisem zapomnila.

Na začetku svojega obstoja, pred in po letu 1945, je imelo jugoslovansko letalstvo v svoji oborožitvi naslednje modele letal: angleška Supermarine Spitfire in Hawker Hurricanes, ruske Yak-3, Yak-7, Yak-9 in Ilyushin ll-2 ter zaplenjena nemška letala Messerschmitt Bf 109G, Junkers Ju 87 Stuka.

S povojnim razvojem letalstva je bila septembra 1945 v Beogradu ustanovljena letalska vojaška akademija, katere glavni namen je bil izšolati bodoče pilote nove jugoslovanske vojske. Ko se je Jugoslavija sprla s Sovjetsko zvezo, je nastal problem dobave rezervnih delov, ki so bila večinoma sovjetska. Da bi nadomestili to izgubo, je Jugoslavija začela sama razvijati letala in tako so konec štiridesetih let izdelali letala vrste Ikarus Aero 2, Ikarus 213 Vihor, Ikarus S-49 ter prvo v Jugoslaviji izdelano reaktivno letalo Ikarus 451M.

Kljub uspešnemu razvoju letal jugoslovanska industrija ni bila sposobna izdelovati vedno bolj sofisticiranih letal in obrnili so se na zahod, ki je rad pomagal, saj mu je ustrezalo, da je Jugoslavija sprta s Sovjetsko zvezo. Tako je Jugoslavija v oborožitev dobila takrat že nekoliko zastarela letala Havilland Mosquito in Republic F-47D. V začetku leta 1953 pa je dobila prva reaktivna letala Lockheed T-33A, katerim so nato kmalu sledila še letala Republic F-84G Thunderjet ter helikopterji Westland Dragofly. Nekoliko pozneje, zaradi političnih zadržkov, so bila dobavljena še letala Canadair Sabre. Več si bodo ljubitelji prebrali na spletu.

Gotovo se vsi spomnite mostarskega mostu. Pa ne tega novega, ampak originalnega, starega več kot 400 let. Pod tem mostom je enkrat moj stric letel z avionom, ker se je važil. V Top Gunu ni nihče letel pod nobenim mostom, tudi pod tistim v San Franciscu ne, pa so se imeli za dobre pilote. Ne morem si prestavljati, kako je med tistim hercegovskim kamenjem bobnelo med tem manevrom. Za ta podvig je bil stric seveda nagrajen s strani poveljnika eskadrilje in je bil šest mesecev suspendiran.

Drugo tako neumnost je napravil, ko je z vojnim letalom peljal »na en krog« eno punco, ki mu je bila všeč. Takrat je bil frajer ne samo tisti, ki je imel avto, ampak tudi tisti, ki je imel vsaj vespo ali pa je samo malo dišal po bencinu. Stric ni imel ne enega ne drugega, je imel pa letalo. Sicer ni bilo čisto njegovo, vendar ga je znal voziti. Gotovo je na dekle napravil izjemen vtis. Prav tako tudi na komandanta, ki ga je ponovno suspendiral.

Potem pa je spoznal svojo drugo ženo in ta ga je suspendirala dokončno. Pod pretvezo, da se boji za njegovo življenje, v resnici pa je bila samo ljubosumna in imela je biti za kaj, ga je prepričala, da je pustil vojno letalstvo in se zaposlil na Jugoslovanskih železnicah v Ljubljani kot računovodja.

Ljubezen do letal sem najbrž podedovala po njem. Ampak ta ljubezen ni bila dolgega veka. Res da je trajala dolgo časa, se je pa zelo na hitro končala, ko sem se prvič peljala z letalom.

Dan vojnega letalstva in zračne obrambe je bil praznik vojnoletalskih sil JLA in se je proslavljal 21. maja, na dan, ko so leta 1942 v bojih prvič sodelovali partizanski piloti. Praznik je bil uveden 20. oktobra 1947 na ukaz Vrhovnega poveljnika oboroženih sil in ministra narodne obrambe FNRJ (Tita).