Preskoči na vsebino

1942 Cerknica – Italijana na Veliki gasi

4. 01. 2026

Na sliki sta dva italijanska vojaka Bersaljerja na Velki gasi na vojaških kolesih Bianchi 25/34. Neznani fotograf ju je slikal ravno, ko sta prešla Kunčavo hišo, ko sta se peljala navkreber proti cerkvi. Za njima so na sliki Cjrknčanke, mame oblečene po najnovejši in trajni modi, ko gredo po svojih opravkih, pred njimi pa je obris moškega, ki ob povečavi fotografije močno spominja na še enega kolesarja. Kaj sta počela s kolesoma in zakaj ju je fotograf ujel v svojo škatlico ne vemo, lahko pa domnevamo, da sta se iz dolgočasja pomerila v vožnji v klanec in je moški skrajno levo mogoče starter. Iz slike je razvidno tudi to, da je bila Velika gasa kljub makadamu lepo urejena, saj se levo in desno ob cesti vidijo kamniti zaključki in verjetno betoniran jarek za odtok deževnice, črni madeži pa so bodisi volovske štempilke ali luknje na cesti, ki jim danes ljubkovalno pravimo ležeče policajke.

Slika se je po vojni po neznani poti znašla, kot priča njena zadnja stran, v Muzeju ljudske revolucije v Ložu, in kot pravi urednik teh strani, se je po taki poti znašla tudi v Muzeju novejše in sodobne zgodovine v Ljubljani. Tam so bili zelo prijazni, saj so mu dovolili, da je skeniral poln predal fotografij na njihovem skenerju.

Od vseh Taljanov je na začetku druge svetovne vojne v Cerknico prva prišla njihova policija in to šele na velikonočno soboto 12. 4. 1941. Ne vem, kje so se toliko časa obirali, a glede njihovega legendarnega poguma bi rekel, da so čakali, da jih bo več na kupu. Ta pogum so pokazali takoj, saj ko so jim otroci  pri Meletu rekli, da prihajajo Srbi, so se takoj obrnili in se vrnili šele po Veliki noči. Prišli so res v velikem številu z vsemi mogočimi prevozi, saj so se preko Cerknice odpravili še v Loško dolino in na Bloke, s seboj pa so peljali tudi prestolonaslednika Umberta. Ljudje so že pred tem iz vojaških barak v Vidmu in ostalih skladišč pobrali vse kar se je dalo, vojaške stvari poražene jugoslovanske vojske pa poškodovali ali uničili, osvajalci pa so jim v zahvalo podelili svoje zastave, ki so jih morali izobesiti po hišah.

Po njihovem prihodu se je v prvih mesecih zgodilo marsikaj med njimi in Cjrknčani. Od vseh zgodb mi je ostala najbolj v spominu tista o ventioto. Ko smo bili še mulci in smo ušpičili marsikatero neumnost, so stari očetje in strici za nami kričali: »Vam bom že dal ventioto!«. Ne vranča, ampak ventioto. Ko smo bili malo večji, nas je seveda zanimalo, kaj to pomeni, vedeli pa smo že tudi, da je ta beseda povezana z nekim dogodkom, o katerem se je ljudstvo muzalo. In je bila res. Neki taljanski vojak je prišel k neki cerkniški gospodinji, da bi od nje kupil kuro. Kjer je prosta trgovina, je po navadi prisotno tudi glihanje.  Vojak je bil pripravljen za kuro dati 28 lir, torej ventioto, gospodinja pa, ki tedaj še ni bila vešča italijanščine, pa se s tem ni strinjala, zato mu je odgovorila: »Vintej gor, vintej dol, pod šestindvajset je ne dam«.

Od vseh taljanskih vojakov so v oči najbolj padli bersaljeri (Bersaglieri, kar pomeni toliko kot  ostrostrelci) s svojimi klobuki, na katerih so peresa divjega petelina, kar vidimo tudi na sliki. Ustanovljeni so bili 1836 kot hitra mobilna pohodna enota, vzrok pa je bilo pomanjkanje denarja za drago konjenico. Vojaki so morali biti zaradi hitrega premikanja vzdržljivi in biti so morali odlični strelci. Na vojaških paradah jih še danes opazite prav zaradi peres, in ker ne korakajo kot ostali, pač pa tako hitro hodijo, kot da bi tekli. Skozi zgodovino so sodelovali v kar nekaj bitkah in si skozi zgodovino edini ustvarili zelo neitalijanski sloves izrednih in pogumnih vojakov. Najbolj znani so iz bojev v Afriki, kjer so jih hvalili tako Nemci z Rommlom na čelu, kot nasprotniki Angleži.

1888 sta bila izumljena tako guma kot zložljivo kolo. Oficirji so v njem takoj videli možnost za hitrejše premikanje bersaljerjev, vendar se je pojavilo nekaj težav. Težavo s predrtimi pnevmatikami so rešili s polno gumo, tresenje s prednjimi in zadnjimi amortizerji, nošnjo 30 kg težkega zložljivega kolesa Carraio na hrbtu z vso opremo pa z močnimi fanti.

Leta 1895 so generali opazili prednosti koles, saj niso rabila sena in vode, predvsem pa so bila hitra in tiha, zato so 1905 ustanovili prvo začasno kolesarsko bersaljersko enoto. Tekom let so preizkušali razna kolesa, jih izboljševali, dokler niso leta 1912 dobili Modela Bianchi z isto številko, ki velja tudi za prednika vseh gorskih koles. Kolesarske sestave Bersaljerjev so se krčile in širile glede na potrebe, dobivale so tudi nova kolesa, dokler se njihova uporaba ni končala z modelom Bianchi 25/34 na prvi sliki, ki je nastal iz modela 1925 in bil posodobljen 1934. Pred drugo svetovno vojno so se vojaki kolesarji motorizirali, zato sta ta dva vojaka redek preostanek kolesarskih enot do njihove kapitulacije, po vojni pa so to opustili.

Kljub imenitnim vojakom Taljani v naših krajih že prej niso bili priljubljeni, po vojni pa zaradi svojih dejanj še manj. Ljudje so jih vedno smešili in se delali norca iz njih, sodelovali pa smo celo otroci s tisto pesmico:

“Benito Mussolini po Afriki caplja,

Za njim pa dva fašista polento mešata. ”

Najbolj pa mi je ostala v spominu naslednja nežna anekdota, ki mi jo je povedal moj oče.

V neki kraj, kjer so bili stacionirani vojaki kolesarji, je prišel cirkus. Na večerni predstavi je nastopal tudi dresiran medved, ki pa se mu je po vsemu videlo, da je svoje že odslužil. Po predstavi je direktor cirkusa ljudem potožil, da se bo medveda znebil, ker je prestar za nastopanje. To je prišlo na ušesa vojakom, ki so šli naslednji dan k direktorju z idejo, da bi odkupili medveda. Spustili bi ga v gozd in … Saj veste, če daš moškemu v roke puško, bo ta postal ali vojak ali lovec. Tisti, ki bi medveda ustrelil, od tistega bi bila trofeja in polna usta hvalisanja. Malo so glihali in ko je bila cena medveda sprejemljiva za obe strani, so ga cirkusantje odpeljali v gozd in ga tam spustili. Vojaki, ki so mu športno pustili malo prednosti, so se s kolesi pripeljali do gozda, kjer so jih parkirali, sneli puške z ramen in se podali na lov. Kljub vztrajnemu iskanju medveda niso našli. V nekaj urah so prečesali gozd po dolgem in počez in se na koncu vsi poparjeni vrnili do koles. A glej ga vranča, eno kolo je manjkalo.

Incredibile!!! Ko so sprejeli, da kolesa res ni več, da živijo med lopovi, so se odpravili v kasarno. Kar jim priteče nasproti eden od cirkusantov in jim pove, da se je njihov medved pojavil v cirkusu. Živ. Vojake je seveda zanimalo, kako je to mogoče. Pa jim je lepo razložil, da je medved pač iz cirkusa, dresiran in ko je zagledal njihova kolesa, se je usedel na enega in se odpeljal domov.

Slovarček:

  • Taljani: Italijani
  • Cjrknčanke: Cerkničanke
  • štemilka: žig
  • ventioto: osemindvajset
  • glihanje: ravnanje, pogajanje za ceno
  • vintati: dvigovati ali spuščati
  • cirkusantje: cirkuški delavci
  • incredibile: neverjetno

Viri:

Kraj: Cerknica
Datum: 1942
Avtor: neznan
Zbirka: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije
Skenirano: 18. 8. 2023
Oblika: fotografija

One Comment leave one →
  1. milenaozbolt's avatar
    4. 01. 2026 08:29

    Ob vašem opisu noše in dejavnosti bersaljerjev sem doživela kar nekakšno razsvetljenje. Naj pojasnim:

    Bo že kakih deset ali več let, ko sem se znašla na velikem koncertu vojaških godb iz vse Evrope in tam uživala tako v odlični glasbi kot v raznolikosti slikovitih uniform in pojavnosti posameznega orkestra. Vsi so se zelo potrudili pri korakanju in strumnosti, s katerima so prišli na oder in po nastopu tudi odšli.

    V nekem trenutku pa smo vsi osupnili, ko je na prizorišče PRITEKEL precej pritličen dirigent, za njim pa truma godbenikov z enakim tempom, vsi v zelenih uniformah in pokrivalih s pol kure na njih, kakršni so tudi na teh slikah. Zakaj tek, zakaj vsa tista perutnina na glavah, je bilo – razen poznavalcem – najbrž malo komu jasno… meni je šele vaš zapis pojasnil smisel načina, kako so se prikazali… Ampak muzicirali so pa sijajno, vsa čast! (Vendar ne bolje kot naši, se razume).

    Liked by 3 people

Dodajte komentar