1952 Grahovo – Nemogoč ulov

Fotografija, posneta v bližini Prestranka, nam kaže šest lovcev in psa po uspešnem lovu z odstreljenim jelenom. Vsi se zadovoljno smehljajo, najbolj pa strelec Tone Gornik iz Grahovega, ki je na sliki s čepico za jelenovo glavo. Kakšen je jelen, vam ne bom pravil, ker se na drugačen lov, kot je lov na komarje po stanovanju, ne spoznam. Zadovoljstvo lovca in spremstva je razumljivo, za psa ne vem, saj se to, da jelena položijo na dlako, ne zgodi pogosto. Poleg puške, mirne roke, ogromno znanja in izkušenj je treba imeti tudi precej sreče. Kar vprašajte lovce, kaj vse prinese nesrečo na lovu. Ali se jelen premakne, ali jih moti sonce, ali imajo zarošen rešpetlin, ali se ravno tedaj oglasi šoja, ali kroglo odbije vejica, ali v Tokiu dva metulja neenakomerno zamahneta s krili, ali … Vsi ti vzroki pomenijo samo eno – kdor dela, ta greši, kdor strelja pa še bolj. Najhuje pa je, če se jelen ne pusti, če se ne da.

Dokaz, ki mu ne gre oporekati.

Ta zgodba se je dogodila v Grahovem nekaj let po vojni, ko so bili vsi ljudje tovariši, duhovniki pa gospodje. Kot si lahko samo mislimo, niso bili kaj preveč prijateljski med seboj, saj je oblast na duhovnike pritiskala iz vseh smeri. Nisem bil poleg, a po pripovedovanju naj bi imela oblast določene ljudi, ki so bili zadolženi za »šolanje« duhovnikov, in tudi v Grahovem ni bilo nič drugače. Tedanji župnik je verjetno to zelo težko prenašal, saj je bil kot vsi duhovniki bolj šolan kot oni, bolj spoštovan, ljudje so mu bolj zaupali, po navadi je on imel litanije in jih ni bil ravno vajen poslušati, po besedah sodobnikov je bil tudi bolj oblastne narave in v slovenskem prostoru je bil uveljavljen in poznan kot avtor Bobrov in ostalih delih.

Ja, ta duhovnik in pisatelj je bil Janez Jalen, ki je tu na fotografiji pred župniščem v Grahovem, kjer je služboval v letih od 1948 do 1957.

Ta zgodba je stara čez sedemdeset let in morda ni čisto točna, zato prosim za popravo, če sem kaj zgrešil, ko sem jo od Grahovcev slišal okoli deset let nazaj. Napisal bom po svoje, a kolikor toliko točno in ne zamerite mi, če v njej ne bo nič romantike. Včasih zgodb niso pisali, vse so si zapomnili, kar pa je dajalo ustno predanim zgodbam svojo obliko. Kot dva zakonca, ko po tridesetih ali več letih delita vsak svoj pogled na poroko. V izogib takim situacijam si stvari sedaj zapišem v opomnik v telefonu, na koncu pa prosim ženo, naj me pokliče, ker sem telefon nekam založil.

Funkcionar, ki je bil zadolžen za občasna politična srečanja z Jalnom, je bil tudi lovec. Poleg zgoraj naštetih dogodkov na lovu se mu je zgodil tudi ta, da je po nesreči ustrelil košuto. To je velik greh, a med kolegi se da to urediti. Stvar so potlačili, a kot iz hermetično zaprtega hladilnika kdaj pa kdaj pricurlja voda, tako je tudi iz lovske družbe pricurljala zgodba o nesreči s košuto in vest o tem je nekdo takoj nesel Jalnu na nos.

Ko je spet prišel čas za obisk, je Jalen nekaj časa poslušal, potem pa dejal sogovorniku: »Veš kaj! Košuto si, košuto, ma jelena pa ne boš!«.

Slovarček:

• rešpetlin: daljnogled

Viri:

• https://www.kamra.si/mm-elementi/v-grahovem/

Kraj: Prestranek
Datum: 7. 12. 1952
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Gornik
Skenirano: 22. 1. 2020
Oblika: fotografija