1945 Dachau – Osvoboditev

Na slikah vidimo miting Jugoslovanov v osvobojenem taborišču maja ali junija 1945. Trije člani naše rodbine so se iz taborišča vrnili junija 1945.

V družinskem albumu imamo štiri fotografije iz taborišča Dachau, narejene kmalu po osvoboditvi. Na tej je moj oče.

Na izrezu »gasilske« slike, na sredini v zadnji vrsti, z očali, je moj oče.

Moj oče dr. Lino (Vendelin) Legiša (22. 3. 1908 – 28. 6. 1980) je bil po kapitulaciji Italije na transportu iz taborišča Chiesanuova pri Padovi, kjer je bil zaprt več kot eno leto. Vlak je bil slabo zastražen in na eni od ljubljanskih železniških postaj so interniranci lahko ušli iz vlaka (če se prav spomnim, v neko hišico ob progi in iz nje skozi okno na prostost).

Lino po vrnitvi iz Italije ni imel stika z OF, za katero je sicer delal od poletja 1941 (več kot pol leta kot predsednik rajonskega odbora OF v Šmarju-Sap). Že dva meseca kasneje pa so ga domobranski agenti aretirali, medtem ko je študiral staro literaturo v Narodni in univerzitetni knjižnici. Bil je zaprt v šempetrski vojašnici in v začetku januarja 1944 odpeljan v koncentracijsko taborišče (Konzentrationslager, kratko KZ) Dachau.

V KZ Dachau je junija 1944 prišel tudi Linov oče Henrik Legiša (1884-1964), šolski upravitelj v Šmarju-Sap. Henrik je bil namreč oktobra 1943 na Zboru odposlancev v Kočevju, kjer je bila sklenjena vrnitev njegove rodne Primorske k matični domovini. Župnik je potem Henrikovi ženi Kristini dejal: »Tudi tvojega sivčka bomo izplačali.« (Papa je bil takrat star 59 let in že sivolas.) Kristina je kmalu po sinovem odhodu v taborišče, konec januarja 1944 zaradi raka na dojki umrla.

V taborišču Dachau je Henrik dobil tifus, kar je navadno pomenilo smrtno obsodbo, a je preživel. Dobil je pa nevarno in trdovratno vnetje oči, imenovano uveitis. Zaradi občutljivosti na svetlobo so ga med zagoni bolezni morali pokrivati z odejo. (Ista redka bolezen je po vojni, tudi kot posledica trpljenja v taboriščih, hudo pestila še Lina. Dolgo ni bilo pravega zdravila, ampak le izredno naporne in malo učinkovite terapije z izsiljenim potenjem v bolnici. Šele nekje med 1955 in 1960 so iz Francije v Slovenijo prišle kapljice s kortizonom, ki so po besedah moje mame delovale skoraj čudežno.) Papanu, predvojnemu gurmanu, pa je »dieta« v taborišču pozdravila čir na želodcu.

Oče je pravil, da so se zaradi mraza v barakah pokrivali s časopisnim papirjem.

Po očetovem pripovedovanju so med taboriščniki eno najslabših perspektiv imeli odpadniki od Komunistične partije. Če so zboleli ali zašli v težave, je partijska organizacija v taborišču poskrbela, da jim nihče ni pomagal. KZ Dachau je bil sprva namenjen predvsem nemškim komunistom, ki so med interniranci vzpostavili svojo vzporedno oblast (Edgar Kupfer-koberwitz: Als Häftling in Dachau). V času bivanja mojega očeta so seveda Nemci med zaporniki bili v manjšini.

Oče je dobival pakete s suho hrano od sester. Pakete pa mu je pošiljala tudi poštarica iz vasi Tabor pri Vranskem, ki je oče, kolikor vem, osebno ni poznal. Morda je obstajala kaka organizacija, ki je pomagala slovenskim taboriščnikom. Ali pa ji je očetov naslov dal kdo iz Celja, kjer je pred vojno oče učil na gimnaziji. Če niso bili zbombardirani, so ti paketi prišli do naslovnika. (Pakete, namenjene v italijanska taborišča, so pogosto pokradli.) Dobrotnico iz Tabora smo kasneje obiskali. Kljub pomoči iz Slovenije je Lino močno shujšal.

Sotrpin je bil literarni zgodovinar dr. Anton Ocvirk (1907-1980). Določili so ga za težaka. Ker je bil Ocvirk bolj droben in izobraženec, so vsi mislili, da ga bo fizično delo pobralo. A med razkladanjem vreč se je kaka strgala in delavci so recimo kar z roko metali sladkor v usta, kadar jih stražarji niso opazovali.

Savo Lapanje (1925-1997), univerzitetni profesor fizikalne kemije, mi je prav tako povedal, da je bil v taborišču Dachau skupaj z mojim očetom. (Lapanje je po vojni prestal še eno taborišče: Goli otok.)

V KZ Dachau je bil tudi Henrikov zet in Linov svak, pravnik Jožko Žiberna (1910-2002).

Električna ograja in stražni stolp po osvoboditvi.

Američani so ob osvoboditvi taborišča Dachau (29. aprila 1945), ogorčeni nad strahotami, z avtomatskim orožjem pokosili nekaj deset paznikov. Po očetu je šlo za pomožne enote, sestavljene med drugim iz Romunov. Ti ljudje so bili po očetu male ribe v zločinski organizaciji. Taboriščniki so ujeli enega od vodilnih v taborišču, čeprav se je preoblekel. Zvlekli so ga na Appellplatz in moral je ubogati ukaze: »Mütze ab, Mütze auf!« (Kapo dol, kapo gor!). Prestajal je poniževanje, ki ga je malo prej sam izvajal. Američani so ga potem odpeljali. (Ameriško vojaško sodišče je decembra 1945 na smrt obsodilo 36 odgovornih za zločine v taborišču Dachau. Osemindvajset, med njimi več najbolj brutalnih in sadističnih, so usmrtili.)

Na prvi in na tej fotografiji je miting Jugoslovanov v osvobojenem taborišču maja ali junija 1945.

Sotrpin Vinko Kert, kmet iz vasi Čirče pri Kranju, si je desetletja prizadeval, da bi preživeli taboriščniki dobili nemško rento, tako kot nekdanji taboriščniki iz Italije, Francije itd. Naša sorodnica Angela Baša (1926-2009), poročena Legiša v Mavhinjah, na drugi strani meje, je dobivala tako rento in z njo dala zgraditi manjšo hišo. Tudi pisatelj Boris Pahor je v Trstu dobival nemško rento. A v kolektivističnem režimu je bila ideja, da bi nekateri udeleženci NOB dobivali nemško rento, drugi pa ne, obsojena na neuspeh. Nemški kancler Willy Brandt naj bi izjavil, da je bil za Nemčijo dogovor z Jugoslavijo o vojni odškodnini zelo ugoden. Dolgoletno izplačevanje rent jugoslovanskim taboriščnikom bi za Nemčijo bilo bistveno dražje.

Arhiv KZ Dachau je šel v ZDA in so ga tam digitalizirali. Moj starejši bratranec Rasto je na spletu našel kartoteki Lina in Henrika ter še več drugih njunih dokumentov iz taborišča. Lino je imel številko 61069, Henrik 75473.

Prispevek je napisal: Peter Legiša.

Kraj: Dachau
Datum: maj ali junij 1945
Avtor: neznan
Zbirka: Peter Legiša
Skenirano: neznano
Oblika: datoteke