1955 Babno Polje – Krčmarica Mirandolina

Zdi se skoraj čudežno: na koncu sveta, v od boga in oblasti pozabljenem Babnem Polju je skupina mladih pod učiteljevim vodstvom in z imenom Amatersko društvo Vražji Vrtec pozimi leta 1955(?) postavila na vaški oder klasično komedijo Krčmarica Mirandolina Carla Goldonija. Komedija iz leta 1752 govori o krčmarici in treh gostih, ki ji vsak na svoj način dvorijo: prvi je premožni grof in skopuh, drugi je markiz brez denarja, tretji pa vitez, ki se ponaša s tem, da je sovražnik žensk in da se ga ženske manipulacije ne dotaknejo …

Oblast je v letih po vojni močno spodbujala kulturo in prosveto na vasi, tako da ima najbrž kaj zraven tudi pri ozadju tega dogodka. Na Babnem Polju so tista leta uprizorili več različnih iger, najprej v šoli (?), potem v novem zadružnem domu, kjer so bile poleg iger tudi kino predstave, veselice, proslave, sestanki in še kaj. V spominu nekdanjega vaščana je ostal recimo Deseti brat, kjer je glavno vlogo igral Tone Pintar – Tamaščetov, in pri tem tudi nekoliko zapel …, toda takratna mladinka in igralka Pepca Strle se spomni mnogo več, pozna tudi vse soigralce na sliki.

• Od leve stojijo: Franc Troha, Ivan Jozelj, Marija Strle, roj. Šoštarič, Tone Jozelj in Franc Bajc.
• Spredaj čepijo Pepca Strle, roj. Troha, Ivan Poje, Francka Mlakar, roj. Mohorič in učitelj Jakob Konc.

Neznan fotograf je ekipo (po predstavi?) ovekovečil nekje v Bukovici.

Na tej sliki so vsi, ki so takrat poustvarili Krčmarico Mirandolino v režiji Jakoba Konca. Kulise je tudi za to predstavo napravil starotrški učitelj Rudi Gašperin, kostume pa si je režiser izposodil v enem od ljubljanskih gledališč. Predstava je potekala v zadružnem domu v Babnem Polju.

Poleg te so v tistem obdobju – glede na spomine Pepce Strle – igrali vsaj še igre Deseti brat, Županova Micka, Mladost pred sodiščem, Ploha, Jurček, Sneguljčica, Namišljeni bolnik, Kronanje Matije Gubca in Vdova Rošlinka, sama pa je nastopala v Desetem bratu, Jurčku, Sneguljčici in Krčmarici Mirandolini. Gledališka dejavnost je bila na Babnem Polju živa vsaj do leta 1960, ko je učitelj odšel na Vrhniko pri Ljubljani.

Uspeh babnopoljske gledališke skupine je bil vsakokrat zelo velik in poplačan z nabito polno dvorano in velikim aplavzom občinstva, ki je znalo ceniti njihov dosežek. Vsaj enkrat so bile ponovljene vse igre, vsakič pa so bili povabljeni tudi sosedje iz Prezida; na gostovanja pa Babnopoljci niso odhajali.

So pa pri njih kdaj pa kdaj gostovali igralci od drugod, na primer s predstavami Na Trški gori, Kam iz zadreg, Živa pokopana, V Ljubljano jo dajmo … Od kod so bile te skupine, je ušlo iz spomina …

Kar sliši se, kako je vrvelo po vasi, ko je nastajala kakšna gledališka predstava; eni so se učili vlog in vadili prizore, drugi so pripravljali oder, postavljali kulise, izdelovali plakate … eden je bil najbrž dovolj, saj je vsa vas že dolgo vnaprej vedela, kaj bo in kdaj bo …

Kako zelo drugačni časi so to bili …

Viri:

• Jožefa Pepca Strle, november 2025, ustno
• Slavko Ožbolt, Markovec, december 2025, ustno

Kraj: Babno Polje
Datum: 1955
Avtor: ni znan
Zbirka: Pepca Strle
Skenirano: 5. 12. 2025
Oblika: fotografija