1922 Cerknica – Paša

Na spletni strani Slovenskega etnografskega muzeja piše, da slika predstavlja pašo koz nekje na cerkniškem. Slikal je Fran Vesel, datum pa je zelo natančno zapisan – 28. maj 1922.

Ali je to pot, ki gre mimo kapelice na Rakek? je napisal Miloš. Morda. Kdo bi vedel. Sedaj je vse drugače, kako je bilo pred sto leti, se pa res ne spomnim. Baje so na področju današnje vasi Kožljek na pašnikih pasli koze. Morda je ta slika nastala prav tam. Tako je nastalo tudi ime Kozjek, kasneje Kožljek. Pastirji so imeli zemljo v najemu od kartuzijanskih menihov.

Reja koz in tudi ovac je bila pomembna gospodarska dejavnost. Kozi so rekli siromakova krava. Koze so lepe, pametne in tudi koristne živali, saj pokosijo vse, kar je zelenega, tudi nekoristno zelenje in tako skrbijo za čiščenje pokrajine. Že v začetku 19. stoletja so se gozdarji borili zoper pašo koz v gozdovih. Če to ne, pa vsaj omejitev števila koz, ki jih ima lahko posameznik, in določitev prostorov za kozjo pašo. Niso bili uspešni.

Resda malo smrdijo, tako kot medmašni kozel pa le ne. Bile so ene izmed prvih živali, ki jih je udomačil človek. So zelo poskočne in imajo odlično ravnotežje. Praktično lahko skačejo kjer koli. »Čin, čin Drežnica, kje so kozice, gori na travici, kjer ni vodice.« Ne marajo dežja, luž, blata in močvare. Poleg zelo zdravilnega mleka (pljučne bolezni, astma, baje celo rak) dajejo tudi dlako. Kot žafran drag kašmir je narejen iz spodnje zimske kozje dlake, ki jo imajo le nekatere pasme koz. Ločevanje mehkih spodnjih in trdih zgornjih dlak poteka ročno, kar mu dviguje ceno.

Po legendi naj bi najbolj priljubljen jutranji napitek – kavo našle koze. Pastir v Etiopiji je nekega dne opazil, da so koze še bolj poskočne kot običajno. Začel jih je opazovati in videl, da jedo rdeče kavne jagode. Poskusil jih je še sam in ugotovil, da res dvigajo energijo. Naša soseda je po telefonu klicala drugo sosedo. Ker se je oglasil mož, mu je rekla: »Pripelji svoje koze na kofe!« To z odkritjem kave nima povezave, ker moja soseda ni poznala te legende.

Pastirici koz se reče kozarica. V tistih časih ni bilo časa za igro in otroške neumnosti. Delati so morali vsi. Ta punčka ima zahtevno delo. Krotiti toliko koz ni mačji kašelj.

Naša živinoreja se je počasi razvijala od nič do nič. Najprej smo imeli kokoši in enega grahastega petelina, ki je bil tako žleht, da so se ga vsi bali. Inkasant je onkraj plota kričal, da bi priklical nekoga, ki bo odstranil petelina in bo lahko pobral denar. Kadar je k sosedu prišla na obisk sestra, je že naslednji dan pritopotala k nam, naj zakoljemo petelina, saj ji gre na živce, ker tako zgodaj poje. Nazadnje je umrl naravne smrti. Kokoši je mama pomorila. Še danes jo vidim sedečo na pručki ob škafu vroče vode, kako jih skubi. Ata je ne bi ubil za živo glavo. Če bi si pri naši družini morali sami ubijati meso, bi bili vsi vegetarijanci. Kot otrok sem vsako jutro pojedla eno jajce. Še danes imam holesterol. Nekega dne pa sem videla kuro, ki je pojedla glisto. Od tedaj kar nekaj let nisem jedla jajc. Kuram so sledili purani. Pravzaprav sta bila samo dva, ona in on. Imela sta enega mladička. Tedaj je bila pura še bolj sitna kot običajno. Ni le kričala gaudr gaudr, ampak tudi napadala. Ko sem se na dvorišču pojavila v lepem novem rdečem dirndlu, sem ji komaj ušla. Za purani smo imeli zajce, ki smo jih razšenkali, ker nihče ni imel srca, da bi jih ubil. Obdržali smo le nega. Bil je velik in črn kot noč. Imeli smo ga kot hišnega ljubljenčka. Ime mu je bilo Feliks. Nekoč me je prišla obiskat prijateljica in povedala, da imamo novega župnika.

– Kako mu je pa ime, sem vprašala
– Feliks Zajec.
– A ti mene zajebavaš?
– Ne, res.

Gospod Zajec je učil mojega sina verouk in bila sta velika prijatelja. Obljubil mu je, da bo postal ministrant. Ampak Feliks je bil preveč ljudski in je moral iti. Tako moj sin ni bil nikoli ministrant. Zajca Feliksa je vzela noč. Zvečer je še bil, zjutraj pa ne več. Vemo, kam je šel, ker so »kupca« izdale stopinje, saj je prej deževalo. Rekli nismo nič, ker ga nismo videli pri dejanju. Kasneje je sin pri moji teti na Dolenjskem dobil zajkljo. Bila je lepa, bela z rjavimi lisami. Dal ji je ime Samanta. Od pomladi do jeseni jo je pasel pod gajbo na vrtu. Po priboljške je hodil v gredo. Eno leto sta tako pojedla celo gredo korenja. Enega on, enega ona. Malo pred jesenjo smo ga še enkrat sejali. Kmalu je Samanto vzel stric v Velenje. Dejal je, da jo bo imel za oplemenitev rodu, ker je bila res izjemno velika. Ampak se mi zdi, da vem, kako je končala. Naslednja živina sta bila ovca in oven. Bila sta v ovčjaku v štali, včasih sta se pasla. Ko sta bila v hlevu, je ata janca naučil trkati. Vzel je pokrov od Brestove kangle za nitrolak, ki se je lepo svetil in ga podržal v hlev. Janc je v pokrovu videl konkurenta, šel ritenski nazaj in se z vso močjo zaletel v pokrov. Pokrov je kar zvilo. Atu se je zdelo strašno zabavno.  Potem se je en dan, ko sta se janca pasla na vrtu, sklonil, da bi pobral jabolko, ga je pa oven v rit naciljal. Ko smo pazili sosedovega sina, je lepega dne pritekel sto na uro v kuhinjo. Še turbo je užgal

– Ki je?
– Kdo?
– Janc.

Igral se je na vrtu in ga je janc naciljal. Pravočasno ga je opazil in ušel na varno. Oven je ostal daleč za njim, ker je le štartal in že s tem dosegel, kar je hotel. Ubogi fant je misli, da bo pritekel v kuhinjo za njim. Mama je ovce sama strigla. Dlako je oprala in jo sušila na ceradi na vrtu. Prodat jo je peljala v Zapuže na Gorenjskem. Tam si imel tri možnosti zamenjave: denar, dobro volneno blago ali volno, ki je bila barve bele kave ali pa siva. Še vedno imam dva puloverja iz te volna, a ju ne morem nosit, ker grizeta, čeprav grejeta pa tudi. Saj ni več takega mraza. Janci so šli. Ne vem, kam. Potem je prišla krava po imenu Siva.

En dan sem prišla iz šole domov, ata je sedel za mizo in bral časopis. Vprašala sem, kjer je mama.

– Kravo je šla kupit.
– Pa ja!

In sem se odpravila pogledat, če je na njivi, ker tam je bila vedno najraje. Pa je ni bilo. Grem dol po vrtu in gledam na ta dolgo njivo in okrog grma se prikaže nekaj v plavi halji z rdečo ruto na glavi. V desni roki ima palčko, v levi roki pa štrik. Potem pa se izza grma pokaže še tisto, kar je bilo na štriku privezano. Krava! Pa to ni bil hec. Hec je bil, ko je kravo prvič pasla. Jo je privezala k češpi na vrtu in šla. Od češpe gor so pa tako lepe rože rasle, da so jih ženske iz pol vasi hodile občudovat. Kar naenkrat se je krava znašla v tistih rožcah. Al je hitela, so bile kot desert zanjo. In ko je mama to videla, je skušala kravo ujet. Naprej je bilo pa kot v risanki. Krava po svoje, mama s palčko za njo in potem je začela krava še skakat kot bikec Ferdinand pa je pocoklala še tisto, kar ni požrla. Po tem nismo krave več pasli. Je bilo pa zanimivo poslušat, ja poslušat, ne gledat, kako je kravo molzla. Predvsem poleti, ko so muhe tečnarle in je Siva z repom opletala. Pa je bilo iz štale slišat: “Siva! Siva, daj mir!” Potem je bilo pa nekaj časa vse tiho, ker ji je s špagco privezala rep k nogi. Muhe so še vedno tečnarile, in ker Siva ni mogla več z repom migat, je pa ritala. Ko je zbolel ata, je šla pa še krava od hiše. Sedaj imam mačko in dva zelo, zelo pridna pajka.

Slovarček:

• medmašni kozel: smrdiš kot medmašni kozel, t. j. zelo. Primera temelji na dejstvu, da kozel v resnici smrdi. Prilastek medmašni pa nakazuje, da je ta smrad poleti še posebno izrazit

Viri:

• https://zeleni-planet.si/novica/13-zanimivosti-o-kozah-52/
• https://www.enotranjska.si/kraji-v-obcini-cerknica/?groupid=64&id=98

Kraj: nekje na cerkniškem
Datum: 28. maj 1922
Avtor: Fran Vesel
Zbirka: Slovenski etnografski muzej
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka