1934 Sabotin – Spomenik italijanskim vojakom

Letnica nastanka razglednice je postavljena približno. Leta 1922 so Italijani uredili na Sabotinu (609 m) spominski park z muzejem, leta 1934 pa so postavili spomenik pehotni brigadi iz Toskane, ki je zavzela Sabotin.

Zaradi lege nad Gorico je bil Sabotin ključna obrambna točka avstro-ogrske armade. Že pred spopadom z Italijo maja 1915 so začeli utrjevati položaje. Izkopali so številne prostorne kaverne, zaklonišča in sistem opazovalnic. Poleg tega so vzdolž hriba izvrtali 300 m dolg rov, kar je omogočalo nemoten in neopažen premik vojakov z enega konca na drugega. Zgradili so celo vodovod in plavajočo hidrocentralo spodaj na Soči, da so imeli elektriko za komunikacije, vrtalnike, črpalke, ventilacijo in razsvetljavo. Za dostavo živil in streliva je skrbela električna tovorna žičnica iz doline Soče.

V prvih petih ofenzivah italijanska vojska ni bistveno napredovala, branilci, številčno trikrat šibkejši, so napade skoro povsod zavrnili. Pri 17 naskokih na Sabotin v prejšnjih ofenzivah je padlo že okrog 8000 italijanskih vojakov in Sabotin je veljal za nezavzetnega. Toda v 6. ofenzivi so Italijani spremenili taktiko napada in branilce povsem presenetili. Do tedaj so s topovi več ur obstreljevali položaje nasprotnika, a v premoru predno je prešla v napad pehota, so bili avsto-ogrski branilci že iz zaklonišč na položajih ter napad odbili. Pri napadu na Sabotin 6. 8. 1916, pa so se napadalci po 7-urnem mogočnem topniškem obstreljevanju hriba v trenutku, ko je topništvo utihnilo, že vrgli v naskok iz bližine, kamor so se med obstreljevanjem neopaženo prikradli. Bili so na hribu še preden so presenečeni nasprotniki prišli iz kavern. V tri četrt ure je bil Sabotin v italijanskih rokah. Zajeli so 1200 vojakov iz dalmatinskih in bosanskih enot, a del vojske v rovu se ni hotel predati. Italijani so zato izlili v rov nekaj sodov nafte in jo zažgali. Najhrabrejši vojaki so tako umrli zadušeni ali so zgoreli. Kasneje so kaverne in rov samo preuredili, tako da so izvrtali odprtine na nasprotni strani hriba nad Sočo in iz njih streljali s topovi na Sveto goro, na Škabrijel, kar je bil njihov naslednji cilj. V naslednjih dneh so Italijani zavzeli Gorico in prečkali Sočo, kar je bil hud udarec za branilce, saj se je odprla pot v Vipavsko dolino in možnost prodora proti Ljubljani. Znameniti železniški most pri Solkanu so avstro-ogrske čete razstrelile naslednji dan po padcu Sabotina.

Zahodno pobočje Sabotina so italijanske oblasti po vojni 1922 razglasile za zono sacra, sveto ozemlje. Na koti 570 so zgradili manjšo stavbo z muzejem, v katerem je bival tudi oskrbnik takrat zelo obiskanega parka. Obnovili so sistem jarkov in kavern ter postavili štiri velike in tri manjše piramide (še stojijo), ki označujejo bojišče na dan napada, med drugim leta 1934 tudi spomenik z razglednice Lupi di Toscana, toskanskim volkovom, ki ga ni več. Zmagoviti brigadi približno 6.000 mož je poveljeval polkovnik Pietro Badoglio, ki je bil potem takoj povišan v generala, leta 1928 ga je kralj povišal v plemiča, leto kasneje pa je dobil naslov Marchese del Sabotino, markiz Sabotina. Nekaj ironije je v tem, da je prav on 8. 9. 1943 kot predsednik vlade razglasil kapitulacijo Italije. Sabotin je danes večinoma v Sloveniji, pod vrhom je v nekdanji obmejni stražnici planinski dom z manjšim muzejem, do katerega pripelje cesta iz Goriških Brd, nekatere kaverne in rovi so osvetljeni z elektriko, prizadevni oskrbnik doma pa rad popelje goste v podzemlje. S Sabotina je lep razgled na Goriška Brda in Furlanijo na zahodu ter Sočo in Sveto Goro in celo Nanos na vzhodu. Na jugu pa je Nova Gorica kot na dlani.

Med prvo svetovno vojno je padlo približno 32.000 Slovencev, večina v Galiciji in Rusiji, mnogo pa tudi na Soški fronti. Strašen davek. V mnogih krajih so po koncu vojne postavili spominske plošče z imeni padlih. V Cerknici je v prijetnem parkcu ob izteku Notranjske ceste v smeri proti Rakeku lepo vzdrževana hišica s klopco pred njo, a žal ni mogoče jasno razbrati na dveh ploščah vklesanih imen 76 padlih iz teh krajev, ker je steklo na zaklenjenih mrežastih železnih vratih preveč motno. S tem pa je zmanjšan pomen spominskega objekta, saj je njegov smisel prav v tem, da se mimoidoči ustavi, prebere imena, morda najde med njimi ime svojega prednika in na klopci posedi v mislih na tisti nesrečni čas. Drugače je v Dolnjem Logatcu, kjer je monumentalni spominski objekt v središču kraja z vklesanimi imeni 36 padlih domačinov sicer tudi podobno zavarovan pred nepridipravi z zaklenjenimi železnimi vrati, a brez stekla. Tako se brez težav prebere imena in drugo, kar je napisanega.

Viri:

• Miro Simčič: 888 dni na Soški fronti. Orbis, Ljubljana, 2006
• Ivan Matičič: Skozi plamene prve svetovne vojne. Zavod Borec, Ljubljana, 1966
• Gianluca Badoglio, Mario Muto, Walther Olmi: Skrivnostni Sabotin. Samozaložba, Bogdan Potokar, Šempeter pri Gorici, 2016

Kraj: Sabotin
Datum: 1934
Avtor: neznan
Zbirka: Ivan Ržek
Skenirano: 13. 1. 2021
Oblika: razglednica