1986 Rakek – Po nesreči v Černobilu

26. aprila 1986 zgodaj zjutraj je v jedrski elektrarni Černobil, Ukrajina, eksplodiral reaktor številka 4. Katastrofo so Združeni narodi poimenovali največja okoljska katastrofa v zgodovini človeštva. Na sliki je elektrarna v času gradnje. Uradno se je imenovala po Vladimirju Leninu. Elektrarno in »atomsko mesto« Pripjat so pričeli graditi leta 1970.

Pripjat je bilo eno izmed dvajsetih »jedrskih mest«, ki so jih zgradili v času Sovjetske zveze. Bilo je majhno mesto. Zgradili so ga za 75.000 ljudi, leto pred katastrofo je v njem živelo 48.000 ljudi od tega 5.000 šolarjev. Gradile so ga delovne brigade. Standard v mestu je bil dober. Idilo je prekinila odločitev o evakuaciji 27. aprila popoldan. Ob 14. uri so stanovalce naložili v avtobuse pod policijsko zaščito. Evakuacija je bila razglašena kot začasna. Prebivalci se nikoli več niso vrnili na svoje domove. Po odhodu ljudi so okrog jedrskega objekta ustvarili 30-kilometrsko zaprto cono. Enoto jedrskega reaktorja, ki jo je uničila eksplozija, so zaprli s posebnim betonskim sarkofagom. Preostale tri enote so deaktivirali in dekontaminirali, pobrali so radioaktivne snovi.

Černobil je bila nesreča, za katero je industrija jedrske energije trdila, da se ne more nikdar zgoditi. Rusi so jo po francosko zamolčali in v tem času v strogi tajnosti evakuirali mesto Pripjat. Prva država, ki je javnost obvestila o nesreči, je bila Švedska. Zaradi eksplozije in požara v zgradbi reaktorja se je dvignil velikanski oblak radioaktivnih delcev. Veter jih je raznesel po vsej Evropi. Eksplozija je v zrak odnesla tudi radioaktivno gorivo (uran), a nevarnejši od njega so bili stranski proizvodi verižne reakcije v jedrskem reaktorju. Pri teh reakcijah uran razpade na druge radioaktivne snovi. Največ radioaktivnih snovi je prejela Belorusija, kjer je onesnažilo več kot 20 % države. Precej onesnaženi sta bili tudi Ukrajina in Rusija, najbolje pa sta jo odnesli Španija in Portugalska.

Tudi v Sloveniji smo bili deležni radioaktivnega blagoslova, ki pa ni ogrožal zdravja Slovencev. Blago onesnaženje je zajelo 300 kvadratnih kilometrov naše države. Sprejeli smo nekaj zaščitnih ukrepov. Med njimi je bila prepoved uživanja sveže zelenjave, uporaba deževnice in prepoved lova parkljaste divjadi. Najbolj so bili štrafani gobarji, ker nismo smeli gobariti, če jim je bilo zdravje ljubo. Gobe so namreč vsrkavale radioaktivne delce k gobe. Naravna radioaktivnost je večinoma šibka, toda zaradi nesreč, kot je bila v Černobilu, lahko vsrkajo prevelike količine teh snovi, posebno če suši sledi močan dež.

Mesto katastrofe je sedaj turistična atrakcija, ki ga obiskujejo adrenalinski turisti.

Naše domače življenje se ni ustavilo. Jedli smo vse, kar je zrastlo na vrtu. Zakaj smo se pa potem matrali, če ne smemo jest. V tistem času je mojega sina, ki je imel tedaj pet let, pazila mamina bivša sodelavka, ki je bila že upokojena. Klicali smo jo teta Mara. Pri kosilu mu je ponudila tudi solato, ki pa je ni maral. Zavrnil jo je rekoč: »Veš teta Mara, jaz imam zelo rad solato, vendar mi je mami ne pusti jesti, ker je radioaktivna.«

Ne morem še mimo Mujota. Tudi njega so vprašali o radioaktivnosti in odgovoril je: »Ja sam bio uvijek aktivan, a radio nikad!« Ne bom prevajala, ker ne bo poante.

Viri:

• Russia Beyond
• https://si.rbth.com/multimedia/pictures/2017/04/27/pripjat-zivljenje-pred-cernobilsko-katastrofo_751783
• https://siol.net/novice/digisvet/cernobil-36-let-nesreca-578028
• https://si.russiabeyond.com/zgodovina/81266-jedrska-katastrofa-v-cernobilu-zakaj

Kraj: Rakek; Černobil, Ukrajina
Datum: 26. april 1986
Avtor: prva slika Muzej lokalne zgodovine Slavutič, druga slika Sergey Jakunin
Zbirka: Russia Beyond
Skenirano: —
Oblika: datoteke