1941/45 Slovenija – Preskrba in nakup fotografskega materiala

Italijanska okupacijska vojska, Ljubljana, april 1941. (barvni dias). Foto Jakob Prešeren. Barvne filme za diapozitive so Prešernu poslali sorodniki iz ZDA.

Preskrba s fotografskim materialom je ves čas predstavljala eno največjih težav fotoreporterske službe. V prvem obdobju je bila sicer nekoliko boljša, s stopnjevanjem vojne pa se je poslabšala. Glede na težke pogoje so si potreben fotomaterial fotografi večkrat priskrbeli tudi sami, predvsem v prvih letih, ko fotoreporterska služba še ni bila organizirana.

Miran Pavlin, Slavko Smolej, Jakob Prešeren in ostali fotografi iz začetka vojne so bili že pred njo aktivni fotografi in člani fotoklubov. Fotografiranje so dobro obvladali, poleg tega pa so imeli tudi dobre zveze, ki so jim pomagale pri oskrbi s fotomaterialom. Najpomembnejši oskrbovalci so bili številni ateljeji in osebna znanstva.

Okupator je razobesil letake z imeni ustreljenih talcev, Jesenice 1941. Foto Slavko Smolej. Smolej je fotografijo skrivaj posnel z okna.

Napis na nekem poslopju v Ljubljani, 26. oktober 1941. Foto Miran Pavlin. Odporniške napise je Pavlin dokumentiral zgodaj zjutraj ali pa proti večeru, preden so napise izbrisali.

Fotografije, ki so nastajale v partizanskih enotah na terenu v Ljubljanski pokrajini do kapitulacije Italije seveda še niso plod kakšne namenske organizirane dejavnosti. Zaradi konspiracije so se v začetkih odporniškega gibanja ukvarjali predvsem vodilni v partizanskih enotah (Mirko Bračič, Jule Sočan). S fotografijo so se ukvarjali tudi borci, ki so s seboj prinesli fotoaparate in filme (Jože Kotnik, Vinko Bavec). Kljub temu je fotografsko gradivo, zlasti iz leta 1942 precej bogato, posebno za nekatere partizanske enote. (Notranjski in Loški odred ter Kočevski bataljon). Boljše možnosti za delo so bile na osvobojenem ozemlju leta 1942.

Kuhinja Arbijeve čete Notranjskega odreda v Sodražici, 2. junij 1942. Foto Mirko Bračič.

Štab 3. grupe odredov med italijansko ofenzivo na pohodu na drug položaj, Travna gora julija 1942. Foto Jule Sočan. To je ena izmed redkih fotografij partizanov med italijansko ofenzivo.

Borci Kočevskega bataljona v Koprivniku, spomladi 1942. Foto Jože Kotnik. Kotnik je zaradi pomanjkanja foto-materiala svoj fotoaparat predelal, tako, da je namesto 8 posnetkov napravil 16 posnetkov. Fotoaparat hrani Pokrajinski muzej Kočevje.

Kurir Notranjskega odreda na motorju v Ložu avgusta 1942. Foto Vinko Bavec. Netipična fotografija kurirja in to celo z motorjem. Kurirji so v glavnem hodili peš čez hribe in doline. V najboljšem primeru so imeli kolo. To je bil tudi čas, ko se je začela vzpostavljati razvejana kurirska organizacija.

Sistem zvez je bil za uspešen odporniški boj zelo pomemben, zato je vodstvo slovenskega partizanskega gibanja dajalo velik poudarek kurirskim zvezam. Te so bile v začetku nepovezane in so potekale po običajnih komunikacijskih poteh, spomladi 1942 pa so začeli sistematično ustanavljati relejne kurirske postaje, iz varnostnih razlogov poimenovane terenski vodi (TV), ki so se skozi vojna leta postopno razširile po vsem slovenskem ozemlju.

Razvejanost Primorskega kurirskega omrežja. Arhiv Notranjskega muzeja Postojna. (Arhiv NMPo)

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 se je organiziranost fotoreporterske službe bistveno spremenila. Bogate zaloge fotomateriala, ki so ga partizani zasegli poraženi vojski, so omogočile organizacijo učinkovite mreže oskrbovalcev.

Zaradi številnih nemških vpadov na osvobojeno ozemlje so se oskrbovalne poti prekinjale, tako da je materiala občasno spet primanjkovalo. Tako so se kanali širili tudi na sosednja območja. Vzporedno z razvojem partizanskega gibanja se je večala tudi potreba po učinkovitejši propagandni vlogi fotografije in s tem tudi po večji količini fotomateriala.

Dostava je bila odvisna od ozemlja, kjer so partizanske enote delovale. Številne ilegalne poti so segale celo do Berlina, Barija, Milana in drugih evropskih mest.

Z načrtno organizacijo fotoreporterske službe po celotnem slovenskem ozemlju je Fotosekcija GŠ Slovenije rešila velik del težav, ki so bile povezane z oskrbovanjem.

Vsako področje je imelo svoje dobavitelje, ki so bili namensko zadolženi za dostavo najrazličnejšega fotografskega materiala. Največkrat so bili to terenci – civilisti, ki so bili povezani s partizanskim gibanjem in pa učinkovita kurirska organizacija. Delovanje kurirske organizacije je potekalo tajno in v izjemno nevarnih okoliščinah, zato so se kurirji redko fotografirali. Prijetno sem bil presenečen in vesel, da je v arhivu Zgodovinskega oddelka v Notranjskem muzeju Postojna, kar nekaj posnetkov in dokumentov kurirjev postaje P-3. Ob tem se zahvaljujem muzejski dokumentalistki Nadji Adam, ki mi je zgledno pripravila gradivo za objavo.

Po kapitulaciji Italije, kurirji postaje P-3. Na tleh v sredini sedi 15-letni kurir Jernejček. (Arhiv NMPo)

Kurirska postaja P-3 je bila prva kurirska postojanka na Primorskem, ki je imela organizirane zveze na principu releja, t. j. stalnih zvez v vnaprej določeni smeri po točnem urniku; s prihodom na dogovorjene točke-javke točno ob določenih dneh in urah za izmenjavo pošte, fotografskega materiala, literature in potnikov s kurirji sosednjih postaj.

Kurirji postaje P-3. Četrti je Leon Vadnal iz Velikega Otoka pri Postojni. (Arhiv NMPo)

Kurirska postaja P-3. Četrti z leve stoji politkomisar postaje Slavko Jež. (Arhiv NMPo)

Kurirska postaja P-3. V času med eno in drugo potjo so imeli kurirji čas vaditi ‘marširanje’. (Arhiv NMPo)

O dnevu nastanka P-3 ni nobenega pisnega dokumenta, vendar je ugotovljeno, da je postojanka v Lozi nastala v dneh od 10. do 12. novembra 1942. Oznako P-3 dobila zgodaj spomladi 1943 leta, ko je bila vključena v sklop tedaj organizirane I. primorske relejne linije. Jože Kordiš je prvi vzpostavil in vzdrževal redno kurirsko zvezo med Primorsko in Notranjsko čez nekdanjo jugoslovansko-italijansko mejo.

Kurirska postaja  P-3. Pisarna na prostem pri Potočah 1943. (Arhiv NMPo)

Miroslav Jež-Vanjo, politdelegat in kurir relejne postaje P-4a, fotografiran na Srnjakovem vrhu aprila 1944. (Arhiv NMPo)

Po razvejani in odlično organiziranih kurirskih poteh in postaj so potovali tudi nekateri višji vojaški in politični funkcionarji, člani zavezniških misij in večina letalcev, ki so jih rešili partizani, ter vojni ujetniki, ki so pobegnili iz nemških taborišč. Iz Štajerske, Gorenjske ali Primorske so jih pošiljali na osvobojeno ozemlje Notranjske in Bele krajine, od koder so jih vračali v njihove baze v Italiji. Zato so imeli o kurirjih najboljše mnenje tudi člani zavezniških misij.

N.N. Anglo-ameriška zavezniška misija pri partizanskih enotah, v sredini je vodja britanske misije William Jones, Kočevski rog avgusta 1943.

Rešeni zavezniški piloti, fotografirani skupaj s partizani, Bela krajina 1944. Foto Dušan Omahen

Angleški pilot (v sredini), ki so ga pred okupatorjevim zajetjem rešili domačini in partizani, na poti skozi Črmošnjice, 1945. Na levi je poročnik George Wuchinich, vodja ameriške obveščevalne misije pri Glavnem štabu NOV in PO Slovenije. Foto Edi Šelhaus.

Vodja britanske misije Clowder podpolkovnik Peter Willkinson je v svojem poročilu o vstaji v Sloveniji zapisal: »Odlika slovenskih komunikacij je njihov kurirski sistem. Ta je v rokah fantov, starih od 14 – 20 let, ki živijo v silno nevarnih razmerah in skoraj vedno zelo neudobno. Odgovarjajo za prenos pošte in vodenje uradnih potnikov. Povprečen pohod na noč traja 6–12 ur, če je vse v redu, pripravljeni pa morajo biti tudi na 20-urno pot, ki smo jo bili prisiljeni opraviti v pol ducata primerov … Ta kurirska organizacija je najučinkovitejša in najbolj tajna dejavnost, ki sem jo videl med svojo potjo. Kot mi je znano, ne obstaja nič podobnega v takšnem obsegu v Bosni ali na Hrvaškem, kjer večina zvez poteka po varnih območjih«

Tudi fotoreporter Edi Šelhaus se jih je leta 2000 spominjal: »Kurirji so v svojih težkih nahrbtnikih prenašali fotomaterial, kemikalije. Včasih je bila pot dolga sto in več kilometrov; niso hodili po cestah, pač pa čez grape, doline, gore, mimo okupatorskih zased ob rekah, cestah in železniških progah. Med številnimi partizanskimi kurirji so bili neredko tudi takšni, ki so med prenašanjem dragocenenega materiala tvegali življenje in celo umrli pod sovražnikovimi streli. Ob tem si lahko samo predstavljamo, kako je kurir v hudem neurju, moral priti ob določenem času na javko in oddati svojemu tovarišu nepoškodovan – suh tovor, ki ga je ta odnesel naprej do naslednje kurirske postaje, dokler ni prišel do cilja. Zgodilo se je tudi, da je bila pošiljka zmočenega fotografskega papirja žal neuporabna. Da je bila kurirjeva pot kolikor toliko varna, so poskrbeli številni domačini, mimo katerih je vodila kurirska pot, ti so obveščali kurirje, kje se nahajajo okupatorji in njihovi sodelavci. Naj omenimo samo en primer – pokonci naslonjena deska na kozolec je pomenila prosto pot; deska položena na tla, je pomenila nevarnost. To je veljalo tudi za »leteče«, terenske fotoreporterje, ki so se podali na pol osvobojena ozemlja oziroma mimo krajev, ki jih je še kontroliral okupator. Vsem tem, največkrat neznanim, nikoli omenjenim ljudem, smo lahko tudi hvaležni, da se je ohranila obsežna fotodokumentacija o delu fotoreporterjev med drugo svetovno vojno Sloveniji.«

Kurir okrožne tehnike za Notranjsko na poti, 1945. Foto Edi Šelhaus.

Nakup fotomateriala je imel tudi svojo finančno plat. V prvem obdobju NOV v letih 1941–43 je finančno breme nakupa največkrat padlo na posameznika. Po kapitulaciji Italije septembra 1943, predvsem pa z razvojem partizanskega gibanja leta 1944, so se začeli takšni nakupi urejati in beležiti sistematično. Kako je bila medvojno pomembna odporniška fotografska dejavnost pove naslednji podatek. V proračunu Propagandnega odseka GŠ je bilo Fotosekciji namenjeno 158.400 lir, Kulturno prosvetna sekcija je prejela 7.500 lir, Tehnika 80.000 lir in Propagandni oddelek 10.000 lir.

Viri:

• Franc Fabec, Dejan Vončina: Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945, Založba Modrijan, Ljubljana 2005
• Arhiv Notranjskega muzeja Postojna
• Jože Jelerčič – Vojko: Nastanek kurirske postaje P-3 in njena vloga (zapis je iz Arhiva Notranjskega muzeja Postojna)
• Fototeka Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije
• Matija Žgajnar: Slovenski partizani in zavezniki, Društvo prijateljev Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije, Ljubljana 2002
• Gregor Petek: Kurirska organizacija in njene značilnosti med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji, zaključno delo, Koper 2015

Datum: 1941 – 1945
Kraj: Slovenija
Avtorji: Jakob Prešeren, Slavko Smolej, Miran Pavlin, Mirko Bračič, Jule Sočan, Jože Kotnik, Vinko Bavec, Dušan Omahen, Edi Šelhaus in neznani
Zbirka: Dejan Vončina
Skenirano: neznano
Oblika: datoteke