1963 Dolenja vas – Vzdrževanje kosilnice BSC

Na sliki je pogled na kosilnico BCS, kot ga vidi njen voznik. Kot pri vseh motornih kosilnicah tega tipa je voziček na desni strani in to iz čisto praktičnih razlogov. Kosec je moral imeti pregled nad grebenom, na desni strani je opazoval, kje je meja s sosedom ali še stoječo travo, na strmini je s tem imel boljše težišče, izdelovalci pa so imeli z vozičkom na eni strani najmanj problemov. Na sredini slike so ročice za brzine, špero, vklop košnje in ročno zavoro, od sedeža proti ročicam pa se nahaja mehanizem za zaklop grebena, da je bil med vožnjo v zraku. Z leve cevi grebena pred motorjem v obliki štrika visi pol zaganjača, pol pa ga je običajno sedelo na sedežu kosilnice. Omeniti moram še škatlo za orodje, ki se nahaja tik ob levem kolesu, ob desnem pa letev za pogon kline z zobmi in pa seveda dva plastična čepa cevi na koncu obeh lesenih ročajev. Levi s sklopko in ročico za plin ter desni z zavoro za vsako kolo posebej. Čepa sta po 63. letih skoraj taka, kot ob nakupu leta 63. Taljanska kvaliteta. Takrat so bili Kitajci še na bambusu.

Da si spravil kosilnico na travnik, si jo moral najprej vžgati. Mi smo imeli kosilnico na bencin in petrolej, zato smo vedno na deljenem rezervoarju za vžig odprli pipico za bencin. Nato si en konec štrika, ki je imel na koncu vozel, vstavil v zarezo, ki se tu nahaja na dnu bobna motorja, okoli katerega si nato navil preostali del, ki je imel na koncu lesen ročaj. Potem pa je sledil zelo pomemben del, če si nisi hotel stoje zavezati čevljev. Štrik si toliko časa počasi vlekel k sebi, da si ob vrtenju motorja začutil močan upor kompresije. Šele takrat si zares povlekel, za kar si moral biti res človek z mišicami, in ob tem si imel tri možnosti. Lahko ti je uspelo vžgati kosilnico, lahko te je kompresija zafrknila in te je potegnila nazaj proti kosilnici in ti raztegnila roke za nekaj centimetrov in ob tem spuščala zvoke, kot da se ti smeji, ali pa se je po mnogih poskusih utrgal štrik in si letel pasti, kolikor se je pač dalo daleč in lahko si bil srečen, če tam ni bilo skednja ali kakega stebra od kozolca. Takoj po vžigu sem preklopili na petrolej, ko pa sem se vračal domov, sem točno vedel, pri katerem grmu ob poti moram popolnoma zapreti pipico za gorivo, da sem doma kihajoči kosilnici zopet natočil čistega, no, bencin. Nato je sledil še pritisk na gumb na platinah in potem vse tiho je bilo, posebno potem, če si jo ugasnil ob zelo odprtem plinu in je počilo kot hudič.

Ja, je znala biti glasna. Krivo je bilo predvsem slabo ali nikakršno vzdrževanje. Ljudje, sploh starejši, so bili vajeni kos brez vseh ročic, tako da niso vedeli dosti o tem. Nekateri celo niso vedeli, zakaj je sklopka, in so menjali brzine ali vklapljali koso brez nje. Uporabniki niso čistili filtrov, menjali svečk, dolivali olja …, tako ni bilo čudno, da se je slišalo, kot da kosilnico poganjajo petarde. E, smo jo pa zato vsi mazali z mastjo. Te je bilo vsepovsod polno, od vsepovsod je lezla ven, še najbolj iz glave, ki je spreminjala krožno gibanje v premočrtno za gibanje kose.

Ampak ko je kosilnica prišla domov iz travnika, je bila vsa čista. Vsa mast je izginila. Trava jo je spucala do čistega. Če ne bi vedel kako in kaj, bi mislil, da dobijo krave mastitis prav zaradi nje.

Iz Osredka, kjer sem se prvič srečal z vzdrževanjem, se spomnim, da smo čisto po vsaki košnji očistili kosilnico, pri tem pa smo iz grebena potegnili tudi letev z zobmi. Odvil si vijak pri letvi, ki jo je poganjala in jo potegnil k sebi. Pri tem početju sem se usedel na tla, s kljuko zapel klino, se z nogama uprl ob kosilnico in si pri potegu prerezal peto. Če si cel dan v košnji obut ti paše malo prezračit prste na nogah. Pa ni bilo hudega. Stara mama je prinesla cvet, pa ne od kake vijolice, in mi ga zlila na rano. Zapeklo je, a je bilo naslednji dan v redu. Zobe smo nabrusili, eni s fibrco, eni pa z brusom, ki je bil pritrjen na letvi na kosilnici nad motorjem. Samo pogledal si zobe pa si vedel, s čim so nabrušeni. Če je kak manjkal, smo ga zamenjali in novega pritrdili z neti.

Nekoč sem bil poleg, ko so zobje res rabili brušenje. Morda bolj šofer. Ko smo prišli s travnika, smo obesili ročne grablje na štant. Tja jih je obesila tudi stara mama, ki je imela svoje grablje za prav posebno orodje, in tako smo ga obravnavali tudi mi. Eden od stricev, ki je prišel pomagat za košnjo, je pripeljal kosilnico brez vozička pod kozolec in ob štantu je, kot je bilo v navadi, ob visoko dvignjenem grebenu vklopil klino, da se bo očistila. Ko je spustil sklopko, je kosilnica skočila v štant in kot zakleto, pri tem prerezala samo štil grabelj stare mame. Stric je pozabil izklopiti pogon, a ko je spet stisnil sklopko, je bilo prepozno. In potem je bilo kot v filmu. Čisto vsi smo obstali kot vkopani. Še sedaj ne vem, če je kdo slišal ali vedel, da kosilnica še ropota. Stara mama se je končno premaknila, s štanta vzela grablje in skoraj s solzami v očeh spregovorila: »Vəžə.« (Vidiš, poglej). Potem pa je pogledala svojega sina in, pobožna kot je bila, vseeno izustila najhujšo besedo svojega življenja: »Kljmanskə brus!«

Čisto za konec kosilniške trilogije pa zgodbica o pomoči, ki sem jo slišal pred leti. Tam okoli leta 1970 je šel nek gavnar iz naših krajev z avtomobilom čez Planino v Ljubljano. Na Planinskem polju je ob cesti zagledal starejšega možakarja, ki se je zgubljeno vrtel okoli svoje bičeske. Ustavil se je in ga povprašal, kaj je narobe. Možakar je pošteno povedal, da se je kosilnica crknila in da ne ve zakaj ter da je tudi ne zna popraviti. Pomagač je ves navdušen pojasnil, da ima možakar res veliko srečo, ker je sam mehanik in da mu bo pomagal popraviti kosilnico. Iz škatle za orodje sta znosila vse, kar se je dalo in »mehanik« je veselo odvijal in razstavljal kosilnico. Kar naenkrat pa se je pojavil vijak, za katerega ni bilo orodja, ki bi ga odvila. Tedaj je pomagač razložil možakarju, da to sploh ni problem, ker ima doma točno tak ključ in da ga gre iskat. Usedel se je v avto in se odpeljal proti Ljubljani. Nihče ne ve, kako se je končalo popravilo, pa tudi zanj se ne bi vedelo, če se »mehanik« ne bi v oštariji sam pohvalil.

Slovarček:

• špera: zapora diferenciala
• spucati: očistiti
• fibrca: kotna brusilka
• kljmanskə: presneti
• bičeska: kosilnica BSC
• gavnar: sposoben človek ali človek za neumnosti

Viri:

• Ludvik Kovšca
• ljudske anekdote

Kraj: Dolenja vas
Datum: 1963
Foto: Miloš Toni
Zbirka: Ludvik Kovšca
Fotografirano 2. 2. 2026:
Oblika: predmet