1979 Novi Kot – Dolina in naša gmajna

To je Dolinarjeva domačija, kjer se je kot najmlajši otrok v družini  leta 1919 rodila moja mama Doroteja – klicali so jo Dorica. Od te, pred vojno zelo lepe domačije, so ostale samo razvaline. Vojna vihra pa ni pustila krutega pečata samo tu, ampak v obeh vasicah – Stari in Novi Kot. Vaščani nismo izgubili samo več kot sto sokrajanov (žrtve taborišča na Rabu, padli borci in talci), ampak smo bili oropani za bogato vaško dediščino. Ostali so nam samo ljudsko izročilo in geni delovnega človeka.

V ozadju so razvaline Podleščeve domačije. Tu je živela številna družina, ki se po vojni ni vrnila, da bi obnovila dom. Otroci so se razkropili po Sloveniji. Najdlje je odšel Anton Mihelič – le-ta si je gnezdo spletel v Angliji. Zadnja desetletja pa je vzorno obnovil domačijo Franci Vesel – sin Olge Mihelič por. Vesel.

Zadaj na levi strani je s smrekami obdan del Vedkovega grunta. Hribovje v ozadju na levi strani je hrvaško, na desni pa slovensko z najvišjim vrhom Gredl.

Sliko je sestra Ivanka Mihelič por. Morosini namenila bratu Tonetu, ki je živel v  Angliji.

Mama je večkrat rekla, da je Dolina srce Novega Kota, ker je bilo skupaj veliko obdelovalne zemlje, bila je globoka brez peska in kamenja. V petdesetih in  šestdesetih letih so bile postopoma preorane vse njive. Slika je nastala po prvi košnji. V sredini je njiva detelje, pri prvi košnji smo na njej naredili preko štirideset ostrnic. Ob spodnjem desnem kotu je zelnik (zelje in koleraba) in krompir. Danes bi divje živali uničile ves pridelek, takrat pa ni bilo narejene nobene škode.

V Dolini sem med študijem (šestdeseta leta) preživela večji del poletnih počitnic. Pomagala sem staršem pri košnji. Takrat smo še vse delali ročno. Ker sta starejša brata služila vojsko, je večji del težjega dela padel na moja ramena. Kasneje je ata kupil kosilnico in delo je bilo lažje.

Glede na poraščenost z drevjem sklepam, da je fotografija nastala v zgodnjih sedemdesetih letih. Ata je zelo pazil, da se travniki ne bi zarasli z drevjem. Danes gozdna meja sega do njiv. Domnevam, da je fotografijo posnel Franc Mihelič. Slikal je od Podleščeve  domačije proti Vrzelu. Prejšnja pa je bila posneta ravno obratno. Vrzel je skrajni ravni del v ozadju. Na drugi strani Vrzela je Žrvampova domačija.

To je naša gmajna  – naše prostranstvo, naše bogastvo. Obdarovani smo z naravnimi lepotami, kraj je poln rastlinskega in živalskega bogastva, je kraj sožitja kultur, kraj srečevanj. Raznoliko pokrajino pa bogatijo tudi domačini, ki z živahno »binklarščino« izkažejo dobrodošlico obiskovalcem. Gmajna je bila meni in mojim sovrstnikom vrtec, predšolska vzgoja in enajsta šola kot Cankarju pod mostom. Kot pastirji smo spoznali moč in zakonitosti narave, utrdili smo medsebojne odnose – prijateljstva so ostala do danes, do potankosti smo poznali vedenje in potrebe živine že po njihovih kretnjah in glasovih. Rada se spominjam teh časov in ponosna sem, da sem bila del tega življenja.

114 ha je površina gmajne Novega Kota, ki je sedaj last agrarne skupnosti (AS). Če bi se delila med lastnike gmajnskih pravic, bi se delila po številu deležev. Najmanjše število deležev gmajnskih pravic je manj kot ena stoštirinajstina, največja pa cca. osem stoštirinajstin.

Vodstvo AS vodi upravljanje z deleži zelo korektno. UOAS je v svoji sredi izvolil gospodarja, ki skrbi za vzdrževanje gozdnih površin. Je povezava med UOAS in gozdarji. Denar od prodanega lesa se pravično razdeli po deležih.

Ker se je gozd razrasel do hiš in cest, je AS poskrbela za posek in mulčanje približno 15 m širokega pasu na levi in desni strani ceste. S to izvedbo je vsaj delno vrnila prvotni izgled gmajnske površine.

Gmajna je bila pred denacionalizacijo namenjena izključno za pašo živine. Kdor ni imel cele gmajnske pravice in je pasel na gmajni večje število živine, je moral koriščenje doplačati z denarjem, ali pa je moral gostiti črednika dlje kot ostali.

Gmajna za pašo ne služi že več kot petdeset let. Močno se je zarasla z iglavci (prevladuje smreka), postala je strnjen gozd in dom številnim gozdnim živalim, ki so postale dnevne obiskovalke vasi (medved, volk, srnjad, jelenjad …).

Vaščani, nekdanji pastirji, ki so danes v zrelih letih, se življenja, ki so ga preživeli na gmajni, s ponosom spominjajo. Že pred leti so v spomin na pastirske čase pod »kasarno« postavili spominsko obeležje PASTIR, ki je iz hrastovega lesa. Oblikoval in podaril pa ga je vasi g. Branko Žunič – ljubitelj in opazovalec narave, vsestranski umetniški ustvarjalec in v prvi vrsti deloven človek.

Slovarček:

• kasarna: hiša, danes razvaline, kjer so se pred vojno zadrževali vojaki
• binklarščina: narečje, ki ga govorijo v Binklu ali Novem Kotu

Viri:

• Irena Klepac

Kraj: Novi Kot
Datum: avgust 1979
Avtor: Ivanka Mihelič por. Morosini in Franc Mihelič
Zbirka: Franci Vesel
Skenirano: 5. 4. 2024
Oblika: 3 fotografije