1943/45 Slovenija – Konspirativna fotografija v partizanskih bolnišnicah

Janez Milčinski, avtoportret, Kočevski Rog 1944 -1945.

Glede na številne vojne v preteklosti in žal tudi v sedanjosti je še kako pomembno, da  se pomaga ranjenim in obolelim borcem ter ostalim pomoči potrebnim. Lep primer humanosti in človečnosti so prav partizanske bolnice med 2. Svetovno vojno na Slovenskem. Za prikaz njihove dejavnosti v težkih in na trenuntke nemogočih razmerah kažejo prenekatere fotografije bolnišnic, osebja in zdravnikov, ki so lajšali tegobe ranjencev in obolelih. Prav njim in številnemu podpornemu osebju gre zahvala, da so rešili prenekatero življenje.; partizanskim fotografom pa, da so v svoj objektiv ujeli dragocene posnetke delovanja partizanskih bolnišnic.

Partizanska bolnišnica je izraz za sanitetno-medicinske ustanove, ki so delovale v času 2. svetovne vojne (NOB) na območju Slovenije. Tovrstne bolnišnice so bile povečini manjše lesene koče, locirane predvsem v globokih gozdovih, daleč od tedanjega cestnega omrežja. Njihov namen je bila pomoč obolelim ali ranjenim partizanom.

Konspiracija partizanskih bolnic je bila nujna in za postojanke so vedeli le redki. V poštev so prišli malo obljudeni tereni. Idealna so bila kraška območja, naravno oblikovani jarki, gozd je moral biti iglast, zaraščen, a tu je bilo treba večjo pozornost nameniti brisanju sledi po tleh, saj je bila podlaga mehkejša kot v listnatih gozdovih. Zanesljivost okoliškega prebivalstva se je pokazala tudi v tem, da so bile nekatere postojanke več kot leto in pol na istih mestih. Prav tako je bila pomembna dobro organizirana obveščevalna služba. Vsaka bolnišnica je imela svojo javko, do katere so partizanske enote pripeljale ranjence, nato so jih pozno zvečer ali zgodaj zjutraj z zvezanimi očmi bolničarji prepeljali oziroma prenesli do postojank. 

Prav zato je delo fotografov poleg pomanjkanja materialov oteževalo tudi načelo konspirativnosti, ki so ga morali v nekaterih primerih upoštevati še bolj kot običajno. Najstrožja pravila skrivnega delovanja so vse do zadnjih dni vojne veljala v bolnišnicah. Med maloštevilnimi fotografijami življenja bolnikov in bolniščnega osebja so takšne, ki bi razkrivale položaj in zgradbo bolnišnic, še posebej redke. Zaradi velikega tveganja jih upravitelji bolnišnic kljub prošnjam niso posredovali Fotosekciji GŠ, temveč so jih vse do konca hranili v zakloniščih. 

Dr. J. Milčinski operira v partizanski bolnišnici Zgornji Hrastnik, Kočevski Rog, marec 1944. Foto Janez Milčinski.

Prvi je življenje v partizanski bolnišnici fotografiral dr. Janez Milčinski. Ko se je sredi julija 1943 pridružil roškim bolnišnicam, zaradi načela konspirativnosti fotoaparata ni prinesel s seboj. Je pa s seboj prinesel priročnik za operiranje v nemščini. Štirinajst dni kasneje so mu fotoaparat s pošiljko sanitetnega materiala poslali iz Ljubljane. Dr. Pavel Lunaček in dr. Franc Novak, ki sta vodila partizansko sanitetno službo, sta bila do fotografiranja v bolnišnici sprva zadržana. Popustila sta, ker sta se zavedala pomembnosti dokumentacije o partizanskem zdravstvu po koncu vojne.

Partizanski zdravnik dr. Lojze Štancar prevezuje ranjenca v bolnici, Leseni kamen, Kočevski Rog, 8. september 1943. Foto Janez Milčinski.

Dr. Milčinski je v roških bolnišnicah in njihovi okolici posnel več kot štiristo fotografij. Primernih motivov ni bilo težko najti – že sama lokacija je bila izredno zgovorna.

Prenos ranjenca v partizansko bolnišnico Zgornji Hrastnik v Kočevskem Rogu, avgust 1943. Foto Janez Milčinski. Eden lepših medvojnih motivov prenosa ranjenca.

Milčinski je fotografiral partizane v postojankah, utrujene borce, izmučene obraze ranjencev, operacije in najrazličnejše bolnišnične objekte, včasih pa tudi lirične motive iz narave. Posnel je pogorišče roške partizanske bolnišnice Daleč hrib, ki so jo v ofenzivi avgusta 1942 požgali italijanski vojaki, dolinsko bolnišnico Novi Tabor, kjer so ranjence prevezovali kar v skednju, komandanta brigade, ki je moral brzostrelko zamenjati z opornicami, evakuacijsko bazo v Srednji vasi pri Črmošnjicah, kjer so ranjenci čakali tovornjake, oddelek za pljučno tuberkulozo na Planini, bolnišnice Lesen kamen, Zgornji Hrastnik, Spodnji Hrastnik, Jelendol, Jelenbreg ipd. 

Ranjenci se sončijo, Kočevski rog, 1944. Foto Janez Milčinski.

Večina njegovih portretov je vedrih, nasmejanih ne glede na težke vojne razmere; na ta način Milčinski kaže njihov optimizem in željo po boljšem življenju in osvoboditvi. Zanj je značilen psihološki in celostni pristop do portretirancev, katerih oblačila razkrivajo hkrati dobršen del njihove tedanje oblačilne kulture.

Notranjost barake za ranjence v bolnišnici Ajdovec, Kočevski rog, 1944.

Milčinski, ki ga je z maloštevilnimi filmi, ki jih je tudi sam razvijal, zalagal njegov bivši pacient France Cerar, je s svojo preprosto Leico vestno dokumentiral vsakdanje tegobe ranjencev ter požrtvovalno delo zdravnikov in osebja, ki so glede na skromne pogoje zdravljenja dosegali velike uspehe. Fotodokumentiral je tudi zelo pomembno pridobitev partizanskega zdravstva – operacijsko barako, imenovano aseptika, kjer so operirali težke ranjence. Aseptika je bila v partizanskih bolnicah edini prostor, kjer so operirali v skladu z ustreznimi higienskimi kriteriji in tako zmanjševali možnost okužb.

Septembra 1943, v obdobju med odhodom italijanskih in prihodom nemških okupacijskih sil, je Milčinski posnel serijo portretov partizanskih zdravstvenih delavcev v Kočevskem Rogu pa tudi druge kvalitetne portrete. Opus fotografij Milčinskega je izjemen vsestransko razgiban in na zavidljivi fotografski ravni. V Fototeki Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije so svojčas njegove fotografije velikokrat zamenjevali s fotografijami priznanega slovenskega umetnika Božidarja Jakca. Milčinski se je zavedal pomena neponovljivih fotografskih dokumentov časa in okolja ter njihove neprecenljive vrednosti za zgodovino.

Medicinska sestra Marta Šavel, Kočevski Rog, 1. september 1943. Foto Janez Milčinski.

Portret Olge Vipotnik ob kapitulaciji italijanske vojske v Novem mestu septembra 1943. Foto Janez Milčinski.

Portret lažje ranjene bolnice, baraka Pesjak, Zgornji Hrastnik, 1944. Foto Janez Milčinski.

Partizanska poroka; dr. Pavel Lunaček – Igor in njegova žena, 1944. Foto Janez Milčinski.

Dr. Janez Milčinski – Peter in njegova žena Marija Jeras, 1944. Foto Janez Milčinski.

Zamaskiran član partizanske izvidnice, 1944. Foto Janez Milčinski.

Pokrajina s pokopališčem, Žumberak 1944. Foto Janez Milčinski.

Zaradi svoje tragične sporočilnosti me je pritegnila tudi njegova pokrajinska fotografija.

Fotografski opus dr. Milčinskega je vsestransko razgiban. Ob koncu vojne je fotografiral tudi evakuacijo ranjencev v Zadar (marec 1945), porušeni Zadar, takoj po vojni pa izropane barake v Rogu ter tako izrazil svojo čustveno navezanost in pripadnost roškim partizanskim bolnišnicam.

Med fotoreporterje, ki so se ukvarjali s fotografiranjem partizanskih bolnic, sodi tudi Božidar Jakac. Številni in pretresljivi so njegovi fotografski zapisi bolnišnic na Kočevskem in v Beli krajini, ki so jih razvijali v fotosekcijah v okolici Črnomlja. Nepozabna je njegova fotografija partizana, ki v naročju nosi partizanko brez noge.

Borki so amputirali nogo, 1944. Foto Božidar Jakac.

Hranjenje ranjenca, Srednja vas poleg Črmošnjic, avgust 1944. Foto Božidar Jakac.

Partizanska bolnišnica Stari log v Kočevskem Rogu, september 1944. Foto Božidar Jakac.

Dr. Leonov operira, partizanska bolnišnica Vinica, Kočevski Rog, 25, oktober 1944. Foto Božidar Jakac.

Partizanska bolnišnica Leseni kamen, Kočevski Rog oktobra 1944.  Foto Božidar Jakac.

Ranjenci iz bolnišnic s Kočevskega Roga čakajo na prevoz na letališče v Belo krajino za evakuacijo v južno Italijo, poleti 1944. Foto Božidar Jakac.

Invalidski pevski zbor, Dragomlja vas avgusta 1944. Foto Božidar Jakac.

Pozneje sta v roških bolnišnicah fotografirala tudi Čoro Škodlar in France Cerar.

Zaradi izredne senzibilnosti in očitne težnje po osebnem umetniškem izrazu fotografije partizanskih bolnišnic presegajo dokumentarni način in se približujejo umetniški fotografiji.

Viri:

• Franc Fabec, Dejan Vončina: Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945, Založba Modrijan, Ljubljana 2005.
• Silvo Teršek, Dr. Janez Milčinski: Ne moje, ne tvoje, temveč last nas vseh, TV-15, 29. 4. 1971, str. 22
• Fototeka Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Kraj: Slovenija
Datum: 1943-1945
Avtor: Dr. Janez Milčinski, Božidar Jakac
Zbirka: Dejan Vončina
Skenirano: —
Oblika: datoteke