1934 Martinjak – Nabor

Naborniki iz leta 1934 v Martinjaku. Vsi potrjeni, vsi resni, še godec, ki ni bil prepoznan.

• Sedijo: Jože Urbas – Jožefov, Janez Turk, Lojz Matičič – Mhonov.
• Stojijo: Tone Rožanc – Lenčkov, Anton Rožanc – Susmanov, brat Ane Rožanc, poročene Pakiž, stric Janeza Pakiža.

Postopki za nabor so bili precej zbirokratizirani. Ministrstvo vojske in mornarice je izdalo ukaz, da se mora v določenem časovnem roku izvesti nabor stalnega kadra vojske. Štab divizijske oblasti je nato obvestil bansko upravo in ji naročil, naj izda potrebne ukaze srezom in občinam. Občine so morale prepovedati točenje “alkoholnih pijač rekrutom, da ne bi prišli v poveljstvo vojaškega okrožja v pijanem stanju”. Posebej so izpostavili predstavnike občin, ki so imeli nalogo pripeljati nabornike “naravnost do poveljstva in da ne obiskujejo različnih lokalov, kot se je to dogajalo v prejšnjih letih”. Banska uprava je srezom naročila, naj ravnajo glede prepovedi točenja alkohola po “lastni uvidevnosti in krajevnih prilikah”, predstavnikom občin pa morajo naročiti, “da poskrbijo za brezhibno izvršitev odpreme rekrutov in jih opozoriti, da bodo za vsako nerednost osebno odgovarjali”. Po opravljenem naboru so morali srezi in policija poročati banski upravi in jo opozoriti na morebitne napake in izgrede.

Vojski Kraljevine ni bilo neznano, da rekruti in vojaki iz slovenskih dežel alkoholu niso ravno tuji – in alkohol ni bil tuj njim. Leta 1924 je major Josip A. Skala v vojaški reviji Ratnik napisal članek z naslovom “O posebnostih Slovencev”. Slovenskemu vojaku je pripisal veliko vrlih značilnosti: junaštvo, previdnost, zvitost, inteligenco, smisel za disciplino in organizacijo, poštenost, pobožnost, ljubezen do svojega naroda in do jugoslovanskih bratov. Negativno plat predstavlja po njegovem trma in nagnjenost k pijančevanju. Skala predlaga za slovenske vojake popoldanske aktivnosti: pevske zbore, knjižnice, branje časopisov itd. Še zlasti bi Slovencem koristila predavanja o borbi proti alkoholizmu, “zgodnji rak slovenskega naroda”.

Nabori niso bili pomembni le za nabornike in vojsko, z njimi je živelo tudi civilno okolje. Predstavljali so zanimivost, ki je poživila vsakdan lokalne skupnosti ne glede na to, ali so ljudi spravljali v smeh ali povzročili zgražanje. Nekaterim so se tudi smilili. Polkovnik Majcen je bil med tistimi, ki so pokazali nekaj razumevanja in je v svoj dnevnik napisal:

»Enega sem videl, ki je imel namesto šopka v prsnem žepu suknjiča novo leseno žlico. Govoril je ribniško narečje. Zdel se mi je zanimiv, stopil sem k njemu in ga nagovoril: ‘Vi pa kar z žlico namesto pušeljca?’ – ‘Žlico bom bolj dougu nucov kakor pušeljc. Pušeljc povene, pa ga nej več, žlica pa ostane,’ se je odrezal. To bo praktičen vojak. Naj mu dobro tekne vse, kar bo dosegla njegova žlica!”

Viri:

• Marija Pakiž
• Zajc, M. K zgodovini naborov v Kraljevini SHS/Jugoslaviji. “V Dravski banovini je že od pamtiveka v navadi, da rekruti veseljačijo”. Prispevki za novejšo zgodovino. Letnik XLVIII,  številka 1/2008, strani od 91 do 104.

Kraj: Martinjak
Datum: 1934
Avtor: neznan
Zbirka: Marija in Janez Pakiž
Skenirano: 13. 2. 2026
Oblika: fotografija