1975 Vrhnika – Piknik V žagi ob izviru Obrha
Piknik naj bi bil oblika zabave in uživanja v hrani in pijači na prostem. Premožnejši ljudje so si piknike privoščili že kmalu po prvi svetovni vojni, ko so se iz mest v okolico zapeljali s kočijami, nekateri celo že z avtomobilom in v naravi uživali v od doma prinešenih dobrotah. Srednji in nižji sloji ter mladi so se na piknike odpeljali z vlakom, s kolesi ali se odpravili peš. Pravi razcvet so pikniki doživeli v letih po drugi svetovni vojni, ko so se ljudje izkopali iz najhujšega pomanjkanja in so se na ta način zaključevale tudi delovne zmage. Sodržavljani z juga so nas razsvetlili z dobrotami na žaru, predvsem z mesom na mnogo načinov. Zakon so postali čevapčiči in ražnjiči, na žaru se je zavrtel tudi kakšen janček.
Ko sem se spomladi leta 1975 po končanem študiju zaposlil v Ložu, je bilo v tovarni razširjeno mišljenje, da med mladimi sodelavci iz razvoja in tehnologije ni pravega tovarištva, medsebojne pomoči, da manjka prenosa izkušenj od starih na mlade. Bil je čas tozdiranja in marsikdo ni vedel, kam bo spadal. Eden prvih mladih inženirjev strojništva Stane Prevc iz Loža je kar direktno povedal, kje je rešitev. “Piknik organizirajmo, pa boste videli vzdušje!”
Rečeno storjeno! Plac smo našli ob izviru Velikega Obrha na travniku za žago Justina Žnidaršiča v Vrhniki, nekje smo dobili enostaven, doma izdelan žar in oglje, mesar v Starem trgu je pripravil ražnjiče in meso za čevapčiče in v petek po šihtu smo se odpravili na piknik. V tistih letih niso bile dela proste vse sobote in izbrali smo petek, ki mu je sledila prosta sobota. Smo že vedeli zakaj!
Slika kaže, da so se že dobili plastični kozarci in papirnati krožniki, “mokrota” pa je bila še klasična – črno in belo vino ter Radenska. Pri črnih vinih je prevladovalo Grajsko črno, Merlot, tudi kakšen uvožen Alžirc je prišel na mizo. Pri belih vinih smo prisegali na Vipavca, Dobrovoljčka ali Tikveš iz Kavadarcev. Res izborne kapljice, da sta bila glavobol in nemogoč zadah naslednji dan garantirana. Pivo še ni bilo zelo popularno, pločevinke še niso obstajale, za presekat je služil kakšen domač poliški sadjevec ali slivovka. Slika kaže, da smo imeli na rezervni mizi za nami primerno zalogo – nekaj zabojev vina, z mineralno vodo smo pa varčevali.
No in tako se je razvilo pravo vzdušje! Jože Kovač iz Podcerkve je raztegnil meh, strokovnjaki smo posedali za mizo in se gnetli okoli žara. Poleg mene sedi na levi strani Vili Šumrada iz Pudoba, pokrit s čepico, ki je prisegal na Alžirca, na desni strani pa veselo družbo ustvarjajo Vilijeva žena Ančka, Tone Modic iz Vel. Blok (z očali) in Tone Plos iz Loža, takrat najbrž že direktor TOZD Okovje. Okrasje na mizi in veselje prisotnih kaže, da je bil piknik že v polnem teku.
V pričakovanju specialitet z žara se je družba malo zresnila. Za mizo sedijo na levi Tone Plos in Jože Troha iz Babnega Polja, med njima neznani sodelavki, na desni pa dolgolasi Danilo Merkužič iz Starega trga in že omenjeni Vili s čepico. V pisani jopici je za Vilijem neznani sodelavec. Okoli žara smo zbrani strokovnjaki: jaz v halji, Danica Kandare iz Loža, Jože Gorše iz Nadleska, hrbet kaže Janez Mohar iz Markovca, na drog je naslonjen Tone Modic. Po vsej verjetnosti je slikal Vinko Mihelčič z Babne Police. Zasedba se je v poznih popoldanskih in večernih urah okrepila.
Zanimiv je naš takratni avtopark. Škoda, NSU Prinz 1000, dva Fičota, in Renault 10. Samo da se je dobilo za dinarje. Pa kako lepo smo jih parkirali na pikniku! Kot na sejmu Pod lipco v Ljubljani. Škode so prihajale kot blagovna menjava s Češkoslovaško, Prinze so nekaj časa sestavljali v Sarajevu, Renaulte v ljubljanskem Litostroju, Zastava 750 – Fičo je bil pa tako ali tako zakon. Jaz sem tisto pomlad prav Pod lipco od lastnika iz Hrastnika kupil rabljenega Fičota – na sliki je tretji z leve. Dobil sem reg. št. LJ* 105-168. Jeseni sem šel k vojakom, prej sem Fičota odjavil in me je tako počakal doma v garaži v skednju. Z novo reg. št. LJ* 174-312 nas je po mojem prehodu domov naslednjo jesen temeljto zglancan peljal k poroki v Koper. Leta 1979 so ga pri Zastava avtu v Ljubljani še vedno radi vzeli v račun po principu “staro za novo”. Družina se je večala, gradili smo hišo in omislili smo si novo Zastavo 101 Comfort. Kakšen napredek!
Piknik V žagi je lepo uspel. Še nekajkrat smo ga ponovili. Iz teh začetkov so se razvili pikniki ostalih oddelkov in služb Kovinoplastike Lož in to V žagi, pri lovskih kočah Slemenka, Urška, V Otoških dolinah, v Leskovi dolini, na Gobovcu , pri Varhu in drugje. Razvila so se tudi masovna polhanja na Zagradnih njivah pri gradu Snežnik, kjer so se praznovale tudi obletnice podjetja.
A “prvopristopništvo” je bilo in je naše – sodelavcev iz razvoja, konstrukcije in tehnologije Kovinoplastike Lož.
Slovarček:
- TOZD-i, TOZDIRANJE: ustanavljanje Temeljnih organizacij združenega dela
- poliški: sadjevec ali slivovka iz Bloške ali Babne police
Viri:
- Wikipedija
Kraj: Vrhnika v Loški dolini
Datum: Spomladi 1975
Avtor: Vinko Mihelčič – verjetno
Zbirka: Alojz Mazij
Skenirano: 2. 10. 2025
Oblika: 2 fotografiji
Stare slike 