Stare slike

Partizanski fotograf in komandant – Jule Sočan
Stareslike, september 2024Juleta Sočana sem spoznal v 80. letih 20. stoletja, ko mi je kot kustosu v Fototeki Muzeja novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani leta 1983 prinesel v preslikavo svoje fotografije, ki kažejo življenje in premike borcev in članov štaba 3. grupe odredov med veliko italijansko poletno ofenzivo v bližini Travne gore in Jelenovega žleba avgusta 1942.Do tedaj so imeli v muzeju iz te ofenzive le italijanske fotografije, zato je nekaj Sočanovih dokumentarnih fotografij izredno pomembnih. Drugače je Jule Sočan deloval skromno in nekoliko zagrenjeno, zaradi nekaterih nesrečnih dogodkov, ki jih bomo opisali, bi bila njegova fotografska zapuščina obsežnejša in glede tudi na Notranjsko številčnejša. V Fototeki danes Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije hranijo okoli 300 njegovih fotografij. V pogovoru z avtorjem fotografij sem imel občutek, da mu manjka košček pestrega in pogumnega življenja, ki ga je upodobil s fotoaparatom v svojih zgodnejših borčevskih časih. Vsekakor je Sočanova zapuščina dragocena. Toliko bolj, ker se je Jule Sočan poleg Mirka Bračiča in Jožeta Kotnika že leta 1942 fotografsko dokumentiral razne dogodke.V tem obdobju še ne moremo govoriti o organizirani partizanski fotoreporterski službi, ki se je vzpostavila po kapitulaciji Italije 9. septembra 1943. Zato je glede na leto 1942 to edinstven primer v evropskem odporniškem gibanju.

* Štab 3. grupe odredov med italijansko ofenzivo na pohodu na drug položaj, Travna gora, avgust 1942. Prvi z desne spredaj je Jule Sočan, za njim je narodni heroj Janez Hribar. To je ena izmed zgodnjih in zato pomembnejših fotografij, saj je zelo lepo vidno, kako so oblečeni in opremljeni partizani med italijansko poletno ofenzivo.

* Borci 1. bataljona Tomšičeve brigade v Gaju na Gorjanskem decembra 1942.

Jule Sočan se je rodil 1909 na Mostu na Soči, sredi lepih gora. Leta 1914 se je petletni fantič z očetom, ki je bil pomožni poštni uslužbenec in domoljub, preselil na Jesenice. Že na Jesenicah je bil Jule v sokolskem društvu in se je leta 1917 kot naraščajnik udeležil vsesokolskega zleta v Pragi. Sočanovi so se po prvi svetovni vojni 1918 preselili v Ljubljano. Jule je hodil na realko, toda revščina v družini petih otrok ga je prisilila, da se je začel učiti za elektromehanika.

Ljubezen do planin je Juletu vcepil njegov oče, ki je bil navdušen planinec, tako je že kot mladenič veliko planinaril. Prehodil je celo Triglavsko pogorje. Narava v gorah ga je tako očarala, da je že kmalu občutil željo, da bi posnel vse lepe trenutke in doživljaje na svojih pohodih. Posebno ljubezen je gojil do Krvavca, kjer je veliko smučal in fotografiral čudovite zimske pejsaže.

Zaradi svojega naprednega mišljenja je bil Jule že od leta 1924 do začetka okupacije 1941 vedno v težavah za zaposlitev. Že v prvih dneh okupacije je sam našel povezavo z OF. Maja in junija 1941 je začel po navodilih organizirati skrivno razdeljevanje ilegalne literature in propagandnih letakov. Verjetno je bil prav Sočan eden izmed prvih ilegalcev, ki se je zavedal pomembnosti dokumentarne fotografije (npr. načrtno fotografiranje objektov in hiš, kjer so ilegalci imeli sestanke).

Leta 1942 je odšel v partizane, v Šercerjev bataljon. S seboj je odnesel dva fotoaparata in nekaj filmov. V začetku julija 1942 je bil postavljen za komandanta Šercerjevega bataljona, ki je takrat štel približno 600 ljudi. Prav tako je tudi nenehno fotografiral: taborišče Šercerjevega bataljona, posamezne skupine partizanov z bradami in triglavkami, dolge pohode, neme straže, posamezne hiše na Notranjskem, kjer so bile znane partizanske javke in aktiviste, ki so sodelovali z NOB … Večino posnetkov je poslal v Ljubljano, da bi jih razvil fotograf, simpatizer OF v svojem stanovanju. Tragično naključje je hotelo, da je omenjeni fotograf ravnokar sušil 120 Sočanovih posnetkov nad ognjem, ko so Italijani izvedli eno od mnogih nenapovedanih racij v Ljubljani, tako da jih je v strahu pred odkritjem sežgal. Zaradi slabih izkušenj z razvijanjem v Ljubljani se je Sočan odločil za drug način shranjevanja dokumentarnih posnetkov. Posnete filme je spravljal v steklenice, ki jih je odlagal na skrivna mesta. Žal pa je bil tudi ta način shranjevanja filmov nezanesljiv …, saj mu jih je vlaga po nekaj letih uničila. Na ta način so žal propadli številni posnetki, ki bi bili še kako dragoceni pri dokumentiranju prvih partizanskih spopadov s sovražniki.

Po italijanski ofenzivi 1942 je bil nekaj časa v štabu Notranjskega odreda. Od tam je januarja 1943 po lastni želji odšel v Tomšičevo brigado. Tam je bilo več življenja, bojev. Do septembra 1943 je s Tomšičevo brigado prehodil Notranjsko, Dolenjsko in Belo krajino. Bilo je veliko pretresljivih dogodkov, akcij, bojev, ki jih je ujel v svoj objektiv.

* Bolničarka Šercerjeve brigade Majda Šilc nudi prvo pomoč ranjenemu borcu po boju v Jelenovem žlebu marca 1943.

* Komanda 1. čete 1. bataljona Tomšičeve brigade pri Čatežu, junij 1943.

* Borca Tomšičeve brigade na Čatežu junij 1943.

* Borca Gubčeve brigade ob topniški merilni napravi na Maverlenu, konec junija 1943.

Nato je postal politkomisar posebnega bataljona VOS. Tu je posnel dolge pohode v kolonah, številne zasede in juriše po strminah, dokler ni prišel v GŠ pri Črmošnjicah v Beli krajini. Postal je obveščevalni oficir pri GŠ. Zdaj je bil na Primorskem, pa spet na Dolenjskem in že nekaj dni kasneje v Hrvaškem Zagorju. Motivov je bilo veliko, toda moral je varčevati s posnetki zaradi pomanjkanja fotomateriala. Negative je pošiljal po raznih kanalih v Ljubljano. Velikokrat se je žal zgodilo, kot smo že opisali, da so se izgubili prav tisti posnetki, ki so izražali največjo fotografsko moč.

Da je bil Sočan pravi komandant s fotoaparatom v rokah, nam kažejo fotografije Tomšičeve udarne brigade, ki je v Beli krajini 4. julija 1943 bila težek boj z Italijani (juriš borcev, oskrba ranjencev, oboroženi borci na položajih). Iz teh fotografij lahko vidimo, da je bil Sočan v prvih bojnih vrstah kot pravi partizanski komandant in obenem pogumni fotoreporter vojnih dogodkov. Zaradi svojega poguma in drznosti je imel partizansko ime Tomaž Skala.

* Borci Tomšičeve brigade v napadu na italijansko kolono pri Bojancih 4. julija 1943.

* Partizanski borec daje okrepčilo ranjenim italijanskim vojakom, zajetim v bojih pri Bojancih 4. julija 1943.

* Skupina borcev Tomšičeve brigade ob topu na Bojancih 4. julija 1943.

* Prvi bataljon Tomšičeve brigade v osvobojeni Ribnici, 10. september 1943.

* Po napadu Tomšičeve brigade na železniško progo pri Ravbarkomandi med Postojno in Rakekom, september 1943.

Viri:

– Dejan Vončina; Partizanski fotograf Jule Sočan, revija Fotoantika, št. 36, 2019.

– Dejan Vončina, Franc Fabec; Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945 Založba Modrijan, Ljubljana, 2005.

Prispevek je napisal: Dejan Vončina, september 2024

Viri:

• Dejan Vončina; Partizanski fotograf Jule Sočan, revija Fotoantika, št. 36, 2019.
• Dejan Vončina, Franc Fabec; Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945 Založba Modrijan, Ljubljana, 2005