1934 Rakek – Šolska poliklinika
Vse je neporaščeno in nezazidano. Sprva me je toliko zmedlo, da sem mislila, da je na razglednici del Rakeka od stanovanjske hiše proti Ivanjemu selu. Vendar hiše niso šle v kontekst. Ob bolj natančnem pogledu sem prepoznala Mlakarjevo gostilno, kjer je danes trgovina z avtodeli in vrtnarija. Bolj proti desni, skrita za drevesi, je stara rakovška osnovna šola, nasproti nje pa telovadnica. Na skrajni levi je hiša, v kateri je bila trgovina Levstek-Oblak, sedaj je Mercator. Kako lep je bil hrib! Zdaj je pa naselje.
1921 Rakek – Premogovno skladišče
Na železniški postaji Rakek so bili za potrebe železnice do leta 1856 zgrajeni naslednji objekti: postajno poslopje, vodno poslopje, tovorno skladišče, javno stranišče, dve čuvajnici in skladišče premoga.
Parne lokomotive so ob otvoritvi proge Ljubljana-Postojna (1856) imele majhne kapacitete zalogovnikov za vodo in premog. Zaradi tega so skoraj na vseh postajah zgradili vodovodni sistem z napajalniki in skladišča za premog, da so se lokomotive lahko opremljale med vožnjami vlakov.
1945/54 Markovec – Raušeljnova mama
To so Raušeljnova mama iz Markovca, fotografirani med leti 1945 in 1954 v Podcerkvi pred Mavkotovo hišo. Fotograf je bil Franc Truden in v njegovi zapuščini se je ohranila tudi ta slika. Raušeljnovo mamo sem kot otrok poznala, bili smo mejaši in vsa njihova družina je v košnji prihajala po seno na travnik poleg naše hiše. Takrat nisem vedela nič ne o mami ne o družini, opazila sem le, da jih ljudje zelo spoštujejo. Šele nekaj let nazaj sem izvedela več. Spominjala se jih je Ladica Štritof, ki je mladost preživljala kot sovaščanka in prijateljica Raušeljnovih deklet.
1960 Stari trg – Gozdarska mehanizacija
Na fotografiji traktor Ferguson F 35 s polovičnima gosenicama, na njem Ivan Strle iz Kozarišč, traktorist TOZD Gozdarstva Snežnik.
Cerknica 1973/74 – 2. a razred
V šolskem letu 1972/73 so obiskovali 2. a razred in dobili za razredničarko Ludoviko Bavdek.
1930 Rakek – Sokolska značka
Značko z likom Sokola s sokolom nad glavo in rapirjem v roki mi je podarila gospa Helena Lovrenčak. Izdelana je bila po prvi svetovni vojni v velikosti 19 x 30 x 5 milimetrov iz bakrene pločevine. Po koncu prve svetovne vojne so se področna sokolska društva združila v Organizacijo Sokol Kraljevine Jugoslavije s kratico SKJ. Ta je ostala nespremenjena tudi po letu 1929, ko je bila dejavnost urejena z zakonom. Češke značke so imele napis »Na straži«. Na zadnji strani piše: »V. Pecina Turnov«.
1967 Cerkniško jezero – Družinski izlet
Peter Legiša: Moja malenkost pred precej več kot pol stoletja.
V naši družini smo zelo radi hodili na nedeljske izlete. Moj oče se je že pred drugo svetovno vojno udeleževal izletov pohodnikov, planincev in smučarjev, večkrat iz kroga slavistov ali Primorcev. Shranil je skupinske slike, ki jih je naredil kdo od udeleženih. Leta 1955 se je zaposlil na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, kjer so bili tudi botaniki in geologi. Ti so včasih organizirali kak izlet. Že kot otrok sem bil z ljudmi z Akademije v Rakovem Škocjanu. Očetov kolega slavist Ivan Tominec je iz zdravstvenih razlogov moral hoditi in je pritegnil zraven še več drugih družin. Pohodi z njim so bili dolgi. Rekord je bil dobrih 30 kilometrov, na kar smo bili vsi ponosni.
1946 Velike Bloke – Klepanje in brušenje kos
S srpi in kosami smo se srečali v prejšnjih prispevkih. Brez ostrega rezila pri tem orodju ne gre. Šele dobro sklepana in nabrušena kosa da koscu osnovo za hitro in čisto košnjo. Ni čudno, da se je pri nas uporabljal tudi izraz, da je dober kosec pred košnjo “nagadil” koso, ki je tako postala strup za travo.
1946 Velike Bloke – Kosa
“Mrzle rose, ostre kose, rada travca se kosi …”, poje naša narodna pesem.
Preden je včasih fant prišel do kosca, je moral vložiti kar nekaj truda. Pri kakšnih 14. do 15. letih je fant dobil svojo prvo koso. To je bila kosa manjše dimenzije, kakšnih 60 cm z lahkim in manjšim kosiščem. Dobil je še kakšno staro oslo in osovnik, pa se je začelo. Prvo na ravnem, po vrtu s kakšno mehko otavo za zajce ali za svežo krmo živini in prašičem, šele nato je šel fant počasi na senožeti. To je bil pomemben preskok, saj si fant ni več želel priti zjutraj šele z materjo in zajtrkom na senožet in potem z majhnimi grabljami ali kar z leskovo rogovilo mešati redje, medtem ko so kosci jedli zabeljene žgance.
1926 Celje – Justina in Ivan Gabrenja
Pred nekaj meseci je pri meni g. Franci Albreht pregledoval moj rodovnik rodbine Gabrenja in v njem opazil sliko »rdeče hiše« na Rakeku. Rekel je, da so se letos upokojenci pogovarjali o tem, da je bila svoj čas lastnica ga. Justina, nato ga. Matilda Iskra, kaj več pa niso vedeli.
Stare slike 