Skip to content

1985 Rakek – Ček

3. 03. 2015

150119167Prepričana sem, da vsi poznate anekdoto, ko je nekdo na banki naredil velik minus in so ga pozvali, naj to vrne, pa je rekel: »Ni problema! Bom ček napisal!« Vsaka vas ima svojega akterja na to temo. Eden je bil pa prvi in edini. In tako se je začelo.

Najprej smo imeli brezgotovinsko poslovanje, ki ga pri nas ponovno uvajamo. Blagovna menjava je stara že mnogo sto let. Sosed mi da jajca, jaz pa njemu odpadke od solate in star kruh za kure in zajce. Ko so Feničani izumili denar, so pa vse zamočili. Denar je za sabo potegnil obresti in bankirje in posledica je to, kar imamo danes – na žuljih se naših pijavke redijo, davki obresti nam pijejo kri …

Za časa moje mladosti ni bila popularna le Cockta, ampak tudi plačevanje s čeki. To je bil v bistvu brezobrestni kredit. Vse se je dalo kupiti na čeke. Če si bil dober s prodajalcem in si rabil gotovino, si napisal ček, on ti je pa iz blagajne dal denar na roke. Kučan je rekel, nekaj let prepozno: »Nikoli več ne bo tako, kot je bilo!« Ni imel v mislih prav tega, je imel pa hudičevo prav.

Moja sodelavka je šla enkrat v nabavo. Zaželela si je namreč nove televizije. Ne plazme ne LCD, takrat jih še ni bilo, ampak en čisto navaden televizor Gorenje. Kaj je bila to za ena trgovina, ne vem več. Sicer je pa najbrž tudi ni več. V trgovini je bila gneča: prodajalec, en mladenič in ona, starejša fina gospa. Mladenič je kupoval računalnik in vprašal, ali dajo na čeke. Prodajalec ga je vprašal, kjer dela in ko je povedal eno imenitno firmo, ki je tudi ni več, je prodajalec povedal, da dajo na čeke. Ko je prišla na vrsto moja sodelavka, si je tudi že izbrala televizor in tudi ona je vprašala, ali dajo na čeke. Tudi ona je bila vprašana, kje dela. Ko je povedala, da na Zavodu za zaposlovanje, ki pa še obstaja, pa prodajalec ni bil več tako prepričan. Toliko o tako opevanih javnih službah.

Kupovanje na čeke se je še bolj obneslo, če tvoja matična banka ni bila v Sloveniji. In tiste čase smo imeli plače pri Jugobanki. To je bila ena fina banka, jugoslovanska. Ko smo dobili plačo, smo vsi leteli po trgovinah in pisali čeke k zmešani, ker preden je ček zaokrožil do matične banke v Ljubljani, so minili meseci, ne eden, več njih, saj je ček iz trgovine romal v banko, kjer je imela račun trgovina, nato na sedež Jugobanke v Beograd in nato šele v matično banko v Ljubljani. Ta čas je pa denar ležal na računu in nabiral obresti, ki so bile tedaj še vredne svojega imena.

Takrat smo tudi hodili v nakupovanje na Reko. Vlak je bil poceni, hitro si bil tam, slovenski izdelki pa skoraj polovico cenejši kot v Sloveniji. Tam sem si kupila eno lepo nebo plavo volno in jopo imam še sedaj. No, ček, s katerim sem jo plačala, nikoli ni prišel naokrog. So jo prej zaprli. Moja prva in edina zastonj jopa.

Kraj: Rakek
Datum: 1985
Avtor: Jugobanka
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 19. 1. 2015
Oblika: tiskovina

Advertisements
6 komentarjev leave one →
  1. Anajedrt permalink
    3. 03. 2015 09:10

    Z mojimi sodelavkami smo poznale pa drugo “finto”, Zapeljale smo se v Postojno na pošto, in dvignile s čeki gotovino, od tam je šla zadeva na Koprsko banko, od tam na ljubljansko v Cerknico in to je trajalo skoraj en mesec.Pri takratni inflaciji, ki je npr. v nekaj mesecih narasla iz 2000% na 2400% je bil to kar zaslužek. Za to gotovino smo kupile v trgovinah blago po starih cenah, ki so bile inflaciji primerno drugačne on novih cen in dobiček je bil dvojni. Vsake stvari je enkrat konec

    Všeč mi je

  2. bredatursic permalink
    3. 03. 2015 14:20

    Leta 1982 smo se peljali na morje na Murter. Nekje na Hrvaškem smo prehitro vozili, pa so nas ustavili policaji. Ker za nepredvidene izdatke nismo imeli dovolj gotovine, smo hoteli napisati ček. Policaja sta ga gledala kot deveto čudo, nekaj palamudila, potem pa nas spustila naprej brez plačila kazni. Ugotovili smo, da sta ček prvič videla in nista imela pojma, kaj bi z njim počela, zato sta nas raje spustila, samo da nista imela sitnosti.

    Všeč mi je

  3. Janez permalink
    4. 03. 2015 08:05

    Da nadaljujem to zgodbo iz 1982. Največji problem pri policajih je bil, da je že napisal listek , na njem pa registrsko številko našega avta. Starejši iznajdljivi policaj pa kot i topa- prodaču ja ovaj listič in že je bil loparček pokonci in novi hitri voznik je že ustavljal . Nam pa je rekel ajd idite napred i uzmite vaš ČEK sa sobom.

    Všeč mi je

    • 4. 03. 2015 09:26

      Tudi sam se dobro spomnim tega dogodka. Ne morem pozabiti zaprepadenega obraza “tamladega” policaja, ko sem mu dal ček. Nič drugega ni mogel izustiti kot: “Pa šta če ti to?”

      Všeč mi je

      • bredatursic permalink
        4. 03. 2015 16:32

        Naša Ana je bila stara eno leto in pol in je potem skozi ponavljala:”Ča če ti to?” 🙂

        Všeč mi je

  4. Daniel permalink
    4. 03. 2015 20:14

    Znanci, ki so delali v Kočevju, so se v tistih časih vozili v Delnice, vnovčili čeke na banki in nato v Kočevju kupili marke. Sam sem imel v tistih začetkih čeke kot študent v Mariboru in bil eden izmed prvih koristnikov, saj sem imel tam zaporedno številko 17. Je pa tudi res, da je marsikdo “plačal” tudi v primerih, ko so mu bili čeki ukradeni. Malo kateri prodajalec je bil pozoren in zahteval identifikacijo ob plačevanju s čeki oziroma istovetnost podpisov in kontrolo z osebnim dokumentom.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: