1904 Unec – Podružnica družbe sv. Cirila in Metoda za Unec in okolico

Dokument o ustanovitvi podružnice družbe sv. Cirila in Metoda za Unec in okolico (klikni za povečavo).

Drugi dokument o ustanovitvi podružnice družbe sv. Cirila in Metoda za Unec in okolico.

Matilda se je 17. 11. 1875 poročila z Lovrom Sebenikarjem, naslednje leto, 7. 9. 1876, se jima je rodil sin edinec Adolf, ki je pri sedmih letih (1. 8. 1883) umrl. Premožna in razgledana družina Lovra in Matilde Sebenikar je tako ostala brez potomca. Matilda je na Rakeku vodila ugledno restavracijo, se posvečala ljubiteljskemu leposlovnemu ustvarjanju in bila zelo dejavna v narodnoobrambni šolski organizaciji Družbi sv. Cirila in Metoda. Od l. 1892 do 1904 je bila predsednica ženske podružnice za Cerknico in okolico, od leta 1904 mnogo let marljiva blagajničarka, pozneje do svoje smrti pa predsednica pri podružnici za Unec in okolico. Rudolf Maister je ob desetletnici odhoda Italijanov iz Logatca in Rakeka za svojo teto zapisal: »Pozdravljam gospo Matildo Sebenikarjevo kot žensko, ki je prva zasejala v te kraje seme narodne zavesti.«

Lovro in Matilda Sebenikar sta se leta 1903 preselila na Unec. Že naslednje leto je skupaj s somišljeniki ustanovila podružnico družbe sv. Cirila in Metoda za Unec in okolico. Kot je poudaril že general Rudolf Maister, je njegova teta Matilda tudi na Uncu zasejala seme narodne zavesti.

Bila je tudi članica Slovenske matice, ki je bila ustanovljena 17. februarja 1864 za večjo slovensko kulturno zavest in razvito znanost in literaturo. Finančno je podpirala slovenske študente na Dunaju. Matilda in Lovro sta imela kar bogato knjižnico, restavracija je bila naročena na številne časnike in revije.

Še pred poroko, ko je še živela v Trebnjem, se je lotila leposlovnega ustvarjanja in v obdobju 1872–1875 objavila v listu Vertec (pozneje Vrtec), časopisu s podobami za slovensko mladost, ki je izhajal v obdobju 1871–1944/45, tri povesti (1872. leta Kapelica v gozdu ter Spanje in smert, leta 1875 pa povest Angel). Vrtec je bil dolgo edini slovenski list za mladino. V njem so objavljali znani pesniki in pisatelji: Dragotin Kette, Marija Kmet, Fran Levstik, Anton Medved, Josip Murn – Aleksandrov, Fran Saleški Finžgar in drugi.

Po več kot dvajsetletnem zatišju je leta 1898 začela spet objavljati, tokrat poezijo; podpisovala se je s psevdonimom Desimira. Najprej in največ je objavljala v reviji Slovenka, v prvi slovenski ženski reviji, ki je izhajala v Trstu med letoma 1897 in 1902 (Praprot, Obljuba, Dobra glava leta 1898; Hudo zdravilo, Zavist in žal, Godčevo zdravilo, Lovec, Vešče pa v letniku 1899), pa v reviji Dom in svet (Dim in oblak leta 1902) in Zvonček (Prevara 1902). Daljšo povest Vaški črednik je objavila leta 1899 v časniku Edinost. Njene pesmi imajo večinoma pripovedni, humorni in tudi vzgojni značaj.

V Družbi sv. Cirila in Metoda je bila zelo aktivna. Triindvajseta redna skupščina Družbe sv. Cirila in Metoda je bila 13. septembra 1908 na Ptuju, mestu, ki je v času pred prvo svetovno vojno poleg Celja in Maribora veljalo za nemško trdnjavo na Spodnjem Štajerskem. S skupščino Družbe sv. Cirila in Metoda so hoteli dokazati, da Ptuj stoji na slovenskih tleh. Tja sta se podali tudi Matilda Sebenikar in njena sestra Franja Maister, mati generala Rudolfa Maistra. Slovenske udeležence skupščine Družbe sv. Cirila in Metoda so sovražno pričakali nemški meščani Ptuja in okolice, ki so želeli preprečiti zborovanje in nastalo je fizično obračunavanje. Ptujski prenapeteži so v nedeljo proti slovenskim udeležencem priredili prave demonstracije. Že na poti v tamkajšnji Narodni dom, kjer so zborovali, so bili deležni zmerjanja in žvižgov, po njih so tolkli s palicami in jih obmetavali s kamenjem, blatom in jajci, napolnjenimi s črnilom. Podoben prizor se je ponovil tudi po končani prireditvi, ko so Slovenci zapuščali Ptuj.

Dogodek je v širši slovenski javnosti sprožil val ogorčenja, posebno še zato, ker se je ptujska policija v napadih na Slovence kljub njihovim prošnjam držala ob strani, zaščitilo jih ni niti okrajno glavarstvo.

Ptujski dogodki so odmevali po vsej Sloveniji. V znamenje protesta so slovenski narodnjaki 18. septembra 1908 v Ljubljani priredili shod, ki se je razvil v večdnevne protinemške demonstracije, ki jih je zaustavila šele vojska 20. septembra. Na protestnih demonstracijah so protestniki razbijali šipe na nemških lokalih in snemali nemške napise. V protestu so se združile množice Slovencev iz mesta in okolice. Vojaštvo, ki so ga poslali na ulice za vzdrževanje reda, je streljalo na demonstrante. Bili sta dve smrtni žrtvi, več pa je bilo ranjenih. Pogreba žrtev, ki je imel nacionalno-manifestativni značaj, se je udeležila velika množica ljudi. Po septembrskih dneh je Ljubljana na zunaj dobila bolj slovensko lice. Slovenski napisi so v veliki meri zamenjali dvojezične in nemške napise, začela se je akcija proti nemškim podjetjem. Mnogi vlagatelji so dvigali svoje vloge iz nemške Kranjske hranilnice. Ljubljana dobi bolj slovensko lice.

Protestom se je pridružilo tudi županstvo na Rakeku. Že 26. 9. 1908 se je na seji zbral občinski odbor. Seji je predsedoval župan Ivan Fatur. Odbor je bil sklepčen, saj je bilo navzočih 14 odbornikov. Sprejeli so naslednje sklepe:

• Predloži se c. kr. Deželni vladi primerno resolucijo v zadevi pri zadnjih izgredih v Ljubljani dne 20. septembra, postopanju c. kr. Deželne vlade s c. kr. 27. pešpolkom proti Slovencem, ter predlaga da se c. kr. 27. pešpolk iz mesta Ljubljane premesti.
• Na predlog občinskega svetovalca g. Avgusta Belleta naj bi občina za ranjence prispevala 30 K, prav tako 30 K za spomenik dveh umorjenih.
• Sklenili so tudi, da odstranijo dvojezične krajevne table in jih nadomestijo s slovenskimi.

Spoznajmo še odbornike, ki so 26. septembra 1908 sprejeli omenjene pomembne sklepe: Ivan Fatur, župan, in odborniki: Avgust Belle, Maks Domicelj, Josip Steržaj, Matevž Steržaj, Andrej Pirc, Anton Stražišar, Ivan Urbas, Jakob Ivančič, Lovro Sebenikar, Simon Ribarič, Peter Repič, Matija Matičič, Andrej Modic, Janez Koščak.

Na odgovor oblasti seveda ni bilo treba dolgo čakati. Glavarstvo v Logatcu je z dopisom 9. 10. razveljavilo sklepe občinskih odbornikov.

Občinski odborniki na Rakeku pa se niso vdali. 18. 10. 1908 je občinski odbor sklenil:

Županstvo se pooblašča da stori takoj pritožbo proti odloku c. kr. Okrajnega glavarstva v Logatcu z dne 9. 10. t. l. s katerim je taisto razveljavilo sklep občinskega odbora z dne 26. 9. t. l. glede odprave dvojezičnih krajevnih napisov in nadomestitev s slovenskimi napisi, ker po § 28 točka 1 so naše krajevne table občinska last, s katerimi se občinski odbor čuti upravičenega sklepati v tej zadevi.

Občinski odbor se drži svoje pravice na podlagi § 28 občinskega reda in ostane pri svojem sklepu od dne 26. 9. t. l. glede naprave samo slovenskih napisnih tabel, kjer pri nas ni nemščina deželni navadni jezik.

Ker so v nemških časopisih slovenski narod razglasili za roparski, je občinski odbor ponovno pozval c. kr. deželno vlado, naj v zadoščenje našemu narodu objavi resnične informacije o dogodkih v Ljubljani, ki naj jih objavijo tudi nemški časopisi. Občinski odbor se ni zbal odloka okrajnega glavarstva, v boju za pravice Slovencev in za slovenski jezik je bil še odločnejši. Tako je nadaljeval:

Tudi se sklene da je občinski uradni jezik slovenski jezik, in se nas ne sme v občinskem uradu nikakor drugače kakor slovensko uradovati in se v drugem jeziku dopise in naslove došle na županstvo naj taisto kratko malo nazaj vrne. Občinski odbor da županu v tem oziru popolno pravico in prosto roko ter za posledice ne nosi župan odgovornosti.

Okrajno glavarstvo se ni vdalo, nikakor ni smelo popustiti županstvu na Rakeku, vendar je bilo tudi to nepopustljivo. Miru pa ni bilo več, dopisi so potovali sem in tja. Na koncu sta zaplete rešila prva svetovna vojna in razpad Avstro-Ogrske.

Spoznajmo še dve zanimivi vesti, povezani z množičnimi protesti v Ljubljani, ki se nanašajo na naše kraje. Prvo je objavil Slovenski narod (29. 9. 1908, št. 227):

Iz Begunj pri Cerknici se nam piše. Pri nas je že 14 let veliko vojaško strelišče, kamor hodi 27. pešpolk redno vsako leto. Ljudstvo je bilo vedno z vojaštvom zelo prijazno. Vojaštvo je uživalo gostoljubnost, kakršne ni niti med svojimi bratci „Jokelni”. Vojaški krogi to sami priznavajo, dasiravno je vsakemu dobro znano, da je vojaštvo za kmetovalca breme. Tega je sedaj konec. Krvoprelitje 20. septembra je naše ljudstvo razburilo. V znak žalosti je visela raz cerkveni stolp črna zastava, po vasi pa trobojnice s črnim florom.

Slava spominu nedolžnih žrtev! Vam pa zavedni Notranjci, ki vedno v obilnem številu zahajate v belo Ljubljano po kupčijskih opravkih kličem: storite svojo sveto dolžnost!

Drugo je objavil časnik Slovenec (30. 9. 1908, št. 224):

Na Rakeku je bila včeraj sveta maša za žrtvi dne 20. septembra. Cerkev je bila natlačeno polna. Po vasi so bile razobešene črne zastave, našteli smo jih 57. Več vaščanov ni moglo razobesiti zastav, ker je zmanjkalo v prodajalnah črnega blaga.

Kraj: Unec
Datum: 1904
Fotografiral: Franc Perko
Zbirka: Arhiv Republike Slovenije
Fotografirano: 8. 11. 2024
Oblika: dokument